Vodstvo ljubljanske občine je v torek zavajalo javnost, mestne svetnike in svetnice. Trdilo je, da je nekdanja tovarna koles, zdaj že vrsto let avtonomna cona Rog prazna. Le nekaj ur po sprejetju letnega proračuna je brez najave, zahrbtno, s tolpo varnostnikov in ob podpori policijskih "robocopov" napadlo Rog in - glej ga, zlomka - v njem ob sedmih zjutraj čisto po naključju našlo še živečo skupnost, ki v skladu z omejitvenimi ukrepi kakopak ni več organizirala javnih dogodkov. Sredi epidemije so jih pometali na mraz; brez možnosti ugovora, odstranitve lastnih umetniških del, opreme za ustvarjanje, osebnih predmetov in prihrankov ter dostojnega slovesa od svojih prostorov.
S ščiti, solzivcem in pendreki je ljubljanska občina pohodila desetletje in pol naporov za drugačen način življenja, sobivanja, soustvarjanja, solidarnosti, organiziranja in razmišljanja. V prostoru, za katerega sama vrsto let ni vedela, kaj bi z njim, in ga je zato puščala v pretekli slavi neslavno propadati, da bi se zrušil sam vase, je več ducatov kolektivov in na tisoče posameznikov in posameznic našlo svoj košček svobode in vsem z dobrimi nameni, ki so v materialnem ali duhovnem pomanjkanju, odprto ponudilo roko. Ko se je v njem že razcvetela alternativa neoliberalizaciji, gentrifikaciji in komodifikaciji središča prestolnice, ki je postalo zgolj še kulisa za turiste, se je nekdo spomnil, da bi bilo lepo zaključiti obrežje Ljubljanice z novim bleščečim gradbenim projektom. Projekt, za katerega mesto vrsto let ni našlo investitorjev in za katerega še zdaj ni čisto jasno, od kod se bo financiral, kaj vse bo vseboval in predvsem komu bo namenjen, je naenkrat postal prioriteta občinskih oblastnikov. Ti pa so enostavno spregledali, da se v njem že dogaja prav to, kar bi sami menda šele radi uresničili, le da pri tem ni mogoče obrniti milijonov evrov in pritegniti vsemogočnih financerjev. S tem so dali jasno vedeti, da dajejo fasadi prednost pred ljudmi, in če se nekdo z njimi ne strinja, ga bodo kot bager enostavno povozili.
Torkov občinsko orkestrirani desant na avtonomno cono je le zadnji v seriji napadov na vse drugače misleče in delujoče v tej državi, na zadnje preostale prostore svobode in avtonomije; je zgolj eden od simptomov degradacije demokracije v zgolj fasado za osebne interese. Ni naključje, da se je to zgodilo le nekaj dni po napadu na Radio Študent, ki mu je vodstvo ljubljanske študentske organizacije - to je na oblast prišlo le z nekaj odstotki glasov študentov in naj bi kar samovoljno razpolagalo z vsemi študentskimi sredstvi - preprosto želelo ukiniti financiranje. Brez javne debate, brez dialoga, brez opozorila - na enak način kot občinsko vodstvo v primeru Roga. Ni naključje, da se je to že zgodilo mariborskemu študentskemu radiu Marš in da je podobno represijo občutila tudi avtonomna cona Pekarna. Ko je spoštovan mariborski grafitar skozi politični sarkazem izrazil srd in kritiko na račun državne oblasti, je župan osebno v družbi policije in gasilcev poniglavo pritekel na "kraj zločina" in poskrbel, da bo fasada čista.
Kot izgovor in fasado za svojo pohlevnost pred vedno bolj avtoritarno vlado si je izmislil komisijo, ki naj bi odstranjevala sovražni govor - kar omenjeni grafit seveda ni - na mariborskih fasadah, pri čemer je ta do zdaj prepleskala nekaj sten, neonacistični simbol keltskega križa in huligan z verigo v rokah pa še vedno krasita številne, tudi javne stavbe po vsem mestu. Na lastno pobudo ju kvečjemu odstranjujejo zavedni meščani in meščanke. Medtem je avtor grafita za upravičeno sarkastično umetnino prejel drakonsko sodbo "v imenu ljudstva", ki mu je dodelilo kar eno leto pogojne kazni.
Vse to se dogaja v času odkritega obračunavanja vedno bolj samodržne vlade, ki ne upošteva več niti ustavnega sodišča, z vsemi, ki si jo, so si jo ali si jo morebiti bodo drznili kritizirati in se z njo ne strinjati. Maske sredi hude in še kako prikladne epidemije vedno bolj padajo in razkrivajo zgolj še slo po oblasti, hitrem zaslužku in brezkompromisnem utišanju vseh, ki bi se temu postavili po robu. Politična kasta v spregi s kapitalom se je torej zedinila vsaj v enem: da ne bo več dopuščala kritike, s čimer si je podala roke v spreminjanju Slovenije v fasadno demokracijo.
Desant na avtonomno cono Rog je le zadnji v seriji napadov na vse drugače misleče in delujoče v tej državi
In ne, niti v tem nismo neka posebnost, pri čemer niso mišljeni zgolj očitni primeri naših avtoritarnih višegrajskih zaveznikov. Evropska unija je namreč samo v zadnjih nekaj letih dopustila množično kršenje človekovih pravic in dostojanstva sto tisočev beguncev, ki zaprošajo za politični azil, in jih enostavno postavila pred vrata ali zaprla v neskončne birokratske blodnjake. V Ljubljani so svoje mesto našli prav v Rogu, ki jih je sprejel in jim ponudil pomoč, nekaj, kar bi v skladu z mednarodnimi konvencijami morala storiti država, pa ta počne ravno obratno. Gledališka predstava Gejm na podlagi podatkov mreže Border Violence Monitoring razkriva, kako se na slovensko-hrvaški meji dogaja sistematično razčlovečenje. Slovenska policija je doslej že več tisoč beguncem brez utemeljenih razlogov z jasno izraženim birokratskim šovinizmom odrekla možnost prošnje za politični azil, s čimer množično krši Ženevsko konvencijo o človekovih pravicah. Na podlagi prav tako nečloveškega dublinskega sporazuma, sprejetega na ravni EU, jih vrača hrvaški policiji, ki ljudi sistematično maltretira, trpinči, ropa ter jih lačne, žejne, brezpravne, premražene, pretepene in ponižane vrača čez bosansko mejo. Bodeča žica, ograja, predvsem pa rasistični mejni sistem so v zadnjih letih terjali tudi že na desetine smrtnih žrtev. Čeprav omenjena mreža o tem neprestano poroča s pričevanji zatiranih in zbranimi dokazi polomljenih udov, modric na telesu, odtujene ali poškodovane lastnine, pa se to - meni nič, tebi nič - nemoteno še naprej vsakodnevno dogaja.
Vse, ki se zdaj naslajajo ob nesreči rogovcev in rogovk, pekarnarjev in pekarnark, beguncev in begunk, je vredno spomniti, da so lahko prav oni naslednji. Tako kot gledamo stran pri nečloveškem ravnanju z begunci, češ da niso naši in s tem tudi ne naša skrb, bomo gledali stran pri enaki obravnavi premraženih, pretepenih in izseljenih skvoterjev, le da tokrat naših državljanov in državljank sredi "naše" države, ker se pač ne strinjamo z njihovim načinom življenja, ustvarjanja in mišljenja. Kam to vodi, je boleče povzel luteranski pastor Martin Niemöller, ki je iz lastne izkušnje ob vzponu nacizma v Nemčiji samokritično zapisal: "Prišli so po komuniste in ostal sem tiho, ker nisem bil komunist. Prišli so po Žide in ostal sem tiho, ker nisem bil Žid. Prišli so po sindikaliste in ostal sem tiho, ker nisem bil sindikalist. Prišli so po katoličane in ostal sem tiho, ker sem bil protestant. Nato so prišli pome in nikogar več ni bilo, da bi spregovoril."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
