ZDA so 3. januarja izvedle atentat na Kasima Sulejmanija, poveljnika elitnih enot Iranske revolucionarne garde, medtem ko je z avtom, v katerem je bil tudi Abu Mahdi Al Muhandis, namestnik poveljnika proiranske milice v Iraku, poimenovane Sile za mobilizacijo ljudstva, zapuščal mednarodno letališče v Bagdadu. V napadu so bili ubiti vsi potniki v avtomobilu.
Naslednji dan je neimenovani visoki funkcionar ameriškega zunanjega ministrstva na izredni tiskovni konferenci izjavil, da je bil Sulejmani 20 let "glavni arhitekt" iranskih terorističnih napadov in da je "samo v Iraku pobil 608 Američanov". Dodal je, da so ZN tako Sulejmanija kot Muhandisa razglasili za terorista in da "sta bila oba tipična zlobneža".
Leta 2003 so se podatki ameriških obveščevalni služb, da Irak razpolaga z orožjem za množično uničevanje, izkazali za povsem napačne. Zaradi njih je sledila invazija na Irak, ki je omogočila Iranu in Sulejmaniju, da sta se vpletla v dogajanje v tej državi. Toda domnevajmo, da so dejstva tokrat res taka, kot trdi ameriška administracija. Je ta dvojni atentat etično upravičljiv?
Začnimo z domnevo, da ni prav, da nekomu vzamemo življenje. Predsednik Donald Trump tega ne bo zanikal. Pred letom dni je na primer dejal: "Vedno bom zagovarjal prvo pravico v ameriški deklaraciji o neodvisnosti, pravico do življenja." Gre sicer za besede, ki jih je Trump namenil zagovornikom prepovedi splava, ampak če pravica do življenja pripada zarodkom, bi morala pripadati tudi starejšim ljudem.
Toda ali so lahko "zlobneži" izjema? Da bi ostala razprava, kolikor se da, nezapletena, domnevajmo, da pravica do življenja pripada le nedolžnim ljudem. Kdo pa lahko presoja o nedolžnosti? Če dajemo prednost "vladavini prava, ne ljudstva", in Američani pogosto pravijo, da jo, je nujen sodni postopek, da bi lahko sprejeli odločitev o krivdi. Mednarodno kazensko sodišče (ICC) si od leta 2002 prizadeva ta postopek uveljaviti po vsem svetu. ICC ima za seboj več uspešnih kazenskih pregonov storilcev vojnih zločinov in zločinov zoper človeštvo, toda njegova pristojnost je omejena in ZDA pri tem niso bile v nobeno pomoč, ker se niso hotele pridružiti drugim 122 državam, ki so sprejele njegovo pristojnost.
ZDA niso v vojni z Iranom. V skladu z ameriško ustavo je kongres edini, ki lahko razglasi vojno, in ameriški kongres nikoli ni razglasil vojne proti Iranu
