V ponedeljek, 27. januarja 2025, je svet obeležil 80. obletnico osvoboditve uničevalnega taborišča Auschwitz. Ta datum od leta 2005 velja za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Ob vsej podoživeti bolečini mora letošnja komemoracija v Auschwitzu v nas sprožiti dodaten razmislek za prihodnost; objektivno gledano je namreč najverjetneje bila tudi zadnja na okroglo obletnico, kjer so bile prisotne žive priče, ki so to uničevalno taborišče in sam holokavst preživele, in o tem, kar se je dogajalo tam in v tistem času nasploh, lahko govorijo na podlagi lastnih doživetih izkušenj. Izkušenj, iz katerih izhaja globoko in ne zgolj naučeno razumevanje.
Okrogla obletnica osvoboditve Auschwitza logično pomeni tudi okroglo obletnico zaključka 2. svetovne vojne. V obdobju, ko je družba zasičena pretežno s trivialnimi vsebinami, tako obstaja velika nevarnost, da obdobje, ki je v pretežni meri sooblikovalo naš današnji svet, (nehote) zdrsne v kategorijo zgodovinskih tem, ki se jih predela zgolj pregledno, ne da se jih razume in doume. In natanko razumevanje je tisto, kar človeštvo že v tem trenutku krvavo potrebuje. Nekateri analitiki nas namreč natanko v obdobju okrogle obletnice zaključka 2. svetovne vojne svarijo, da smo že v tretji ali vsaj na pragu te. Ob tem takoj pred oči pride znamenito vprašanje: "Ali se iz zgodovine nismo naučili?" Očitno ne dovolj. Ob vsem naj še izrecno poudarim, da mora biti proces spomina na obdobje in grozote 2. svetovne vojne in holokavsta sočasno tudi proces opomina, saj se ne sme pripetiti, da takratne metode nudijo podlago za ideje in dejanja danes. Spominjanje v tovrstnih kontekstih mora biti vselej opremljeno z ustreznimi konotacijami, kajti lastnost človekovega uma namreč je, da neprijetne spomine odriva in se osredotoča predvsem na prijetne. Tako se v primeru kolektivnega spomina zgodi, da tovrstne dogodke v zavesti ohranijo predvsem tisti z res neposrednimi izkušnjami in travmami. In teh je iz dneva v dan vse manj do trenutka, ko jih sploh več ne bo. In ta trenutek je na vidiku. Zato je naša skupna odgovornost, da ta trenutek sočasno ne pomeni pričetka procesa pozabe.
Na letošnji komemoraciji v Auschwitzu je zelo pomenljiv govor imel Ronald S. Lauder, predsednik Svetovnega judovskega kongresa, ki je med drugim izpostavil pomembnost izobraževanja v prihodnosti. In natanko na to področje moramo osredotočiti, objektivno izobraževanje na vseh področjih, od kulture in šolstva preko medijev do umetnosti. Ustrezna objektivna izobrazba je temelj tistemu, kar svet nujno potrebuje v prihajajočem obdobju in tudi kasneje. Ni odveč zapisati, da bi bilo zelo smiselno in koristno, da bi bogata objektivna izobrazba postala bistven globalni družbeni element oziroma lastnost.
Izostanek živih prič bo od človeštva v bodoče zahteval dodatno stopnjo humanosti, da dogodki, ki so se zgodili le nekaj desetletij nazaj, ne bodo prikazovani in obravnavani kot neka zgodovinska tema ali zgolj spomin, ki iz leta v leto vse bolj bledi. Ozavestiti moramo, da nam mora biti to obdobje zla v prvi vrsti in vselej opomin. Prav tako se moramo v obdobju, kjer se bliskovito in v določenih pogledih trendovsko oziroma modno širi tako imenovana umetna inteligenca, na tem področju uporabljati vso naravno inteligenco, ki jo premoremo. Računalniški program ali algoritem nam lahko naniza vse datume, vse statistične številke, vse kraje in dogodke, ustvarjen tekst opremi celo s fotografijami, ne more pa nam prenesti bolečine in zavedanja.
In natanko to je naša naloga: preprečiti, da izostanek živih prič ne bo pomenil izostanka dojemanja tragedije po naravni poti oziroma z zdravo človeško empatijo. Na nas je, da žrtve holokavsta in druge svetovne vojne ne postanejo zgolj statistični podatki in da kot družba resnično udejanimo "nikoli več".
