(POGLED) Krajevno običajne ljubezni: Strankarjenje okrog ustavnega sodišča

V dveh predsedniških petletkah podpisan pod predlogi za imenovanje vseh devetih sodnikov slovenskega ustavnega sodišča, to bo pod črto predsednika republike, ko bo odšel iz predsedniške palače. Ne ker bi bil predsednik to kaj planiral. Datumi so se tako izšli. Drži, da si da šef države precej opraviti z ustavnim sodiščem in njega odločitvami. Lahko da celo več kot s kadrovanjem na ta (nad)sodni naslov, kjer mu predlaganje imen nalaga ustava. Borut Pahor se rad pohvali z gladkimi izvolitvami ustavnih sodnikov. Po njegovem gladkimi. Res je, nikogar od predsednikovih kandidatov ni dočakala neizvolitev, a daleč so časi unisonih, po vrsti prepričljivih tudi dvetretjinskih podpor v parlamentu, na zadnji postaji, ko se jih (iz)voli. Ker priti za sodnika najvišjega naslova v državi za varovanje človekovih pravic in svoboščin in ustave s 46 plus nekaj glasovi ni prav perfektna krona pravnikove kariere v funkcijah doma, ne? Pa se je prav to zgodilo več kot enkrat. Ne samo to. Več kot enkrat so bila v nedokončanih kandidaturah za Pahorjevo in vsakokratne - največji kos te dobe levosredinske - politične večine  ustavno sodišče pokurjena prvovrstna pravniška imena. Pohodila jih je politična računica, predsednik pa tega radiranja na svojo in na nesrečo ustavnega sodišča in pravnega reda ni znal/hotel/mogel preprečiti. No, enkrat ga celo le je, tako da ustavnosodniški plašč nosi edini dvojni doktor med ustavnimi sodniki, harvardski ddr. Jaklič, in neverjetne leve antipatije enkrat niso dosegle svojega, to je izključitve.
No, ni za trkanje po prsih, ko ljudje iz materiala za ustavnosodno odločanje obelodanijo, da jih biti ustavni sodnik, sodnica ne zanima, ne zanima več. To, in ne kandidiranje, postaja v teh krajih vrlina, pred katero snameš klobuk. Namreč odločitev, da ne greš v politično rezalnico, ker ti preprosto ni treba. Primer: ko, v času prejšnje vladne koalicije, levosredinske, dr. Verica Trstenjak, pravnica z zvenečo mednarodno kariero, v teoriji in v praksi (Sodišča EU), ki je dovolila, da jo šef države predlaga za ustavno sodnico, ni bila "prava" za večinski parlamentarni volilni stroj, predsednik pa je (do)pustil, da je bila kolateralna žrtev političnega kupčkanja na najvišjih pravnih legah.
Primer Zobec hlepi po tem, da gre v isto vrsto s Trstenjakovo. Malo pred glasovanjem poslancev in po javni (samo)predstavitvi se ena od dveh od predsednika republike predlaganih, Barbara Zobec, umakne iz kandidacijskega postopka. Vrhovna sodnica, po kritikah in pismih in najbolj internih uporih na račun po njenem zaostalega, demokratično rahitičnega tukajšnjega sodstva in njegovega vrhovnega vodstva zvesta sopotnica soproga, sodnika vrhovnega sodišča in nekdanjega ustavnega sodnika Jana Zobca, se pojavi med prijavljenimi za kmalu izpraznjeno mesto ustavnega sodnika, bolj natančno: sodnice, sredi postopka pove, da ni trdo jedro SDS, nazadnje pa državni zbor obvesti, da prijavo, ki jo je predsednik republike povišal v kandidaturo, umika, ker da ne more računati na podporo "dominantne politike", ker ji, tej politiki - razume se, da nima v mislih SDS -, ni "ljuba" kandidatka.
Kje je problem? Ni samo eden! Za začetek: prijava na mesto ustavnega sodnika, torej za elitno, številčno in časovno omejeno varovanje človekovih pravic pred oblastjo v imenu ustave, ni vpis v fakultativno dejavnost, ki jo zapustiš, če se ti ne ljubi več. Seveda tudi akterka zadnjega umika dobro ve, kako se v Sloveniji ustavne sodnike postavlja. Torej: politično! Zgolj s seštevkom trajanja posameznih vlad se tudi preprosto prikaže - tu ima Zobčeva prav -, kdo, katera politična barva drži v rokah škarje in platno, ko se kadruje, oziroma katera najbolj. Res najlažje in krajevno običajno je precej profilirani vrhovni sodnici, ki je pred leti odšla na dopust, da se je izognila odločanju o (ne)upravičenosti na koncu padlih patrijskih obsodb na zapor, tudi Janševe, in še bolj grozečim očitkom, da je politično JJ-pristranska, pripisati, da je "trdo jedro" SDS. Sodnica, katere sin je pod njenimi službenimi okni protestiral proti zaporni kazni za Janeza Janšo, pravi, da ni trdo jedro. Ampak, počakajte! O čem mi tu govorimo? O včlanjevanju v politično stranko? O prijavljanju na strankarski zlet? Tu je kavelj, v katerega se je zataknila ne več kandidatka za ustavno sodnico. Ne posebno vajena terenov zunaj sodniških kabinetov (in hodnikov) in sodnih odločb se je na javni sceni, na javni predstavitvi lastne kandidature, politično umestila, čeprav trdi, da se ni. In nato je odstopila. Seveda je gospa nemalega ega odstop od kandidature oblekla v svoje žrtvovanje, v še eno plačevanje visoke cene, "ker me dominantna politika ne mara", ker je, je rekla, pomembnejše od ustave, zakonov, človekovih pravic to, čigav si. V resnici pa nam je, in predsedniku republike na prvem mestu, čeprav nevede, naredila uslugo. Stvari so končno še javno dobile svoje ime! Torej: politika, strankarska politika, uporablja nebrzdan vpliv, ko postavlja ustavne sodnike, katerih misija je, da gledajo pod prste politiki. Iz razpisa v razpis bolj je to politična trgovina. Ustavno sodišče tudi zato ni več brezprizivni (i)zbor izključno najboljšega, kar ti kraji pravnega premorejo. Zbor eminenc za kontinuiteto prvovrstnih ustavnosodnih odločb, ki so svete.
Kdo bo zavrtal v to resno krizo? Bo naposled kdo? Omejil politiko. Še zmeraj bi lahko, čeprav pozno, predsednik republike. Če bi hotel videti, da je, zvest kompromisom za skoraj vsako ceno, nemalo prispeval k nedostojnemu strankarjenju okrog ustavnega sodišča. To se meri v letih! Vsaj pol desetletja kadrovskega miru se po 2020 le obeta ustavnemu sodišču, do naslednjih iztekov mandatov. Kaj, ko bi ta podarjeni čas naposled porabili za kakšne popravke? Popravke postopka imenovanja ustavnih sodnikov. Popravke postopka in mentalne popravke. Tako dolgo, dokler obstaja "živi" material za debato ne o strokovni neoporečnosti, temveč o tem, kdo na pragu ustavnega sodišča (in ne samo tam) je ali ni "trdo jedro" te ali one stranke, te ali one politike, tako dolgo, dokler to debato inspirirajo kar kandidati ali celo že izvoljeni s svojimi dejanji ali nedejanji, tako dolgo bomo na enosmerni cesti v razkroj vsega, kar je prav(no).