"Vojna prihaja zaradi ene stvari, ki ni pravilna. Eni ljudje začnejo ubijati. Potem so drugi ljudje žalostni in jezni, potem grejo nazaj ubijat," je v mikrofon radijske novinarke Sare odločno, samozavestno in trdno prepričano, kot zmorejo le sedemletniki, izjavil mali Marko. Včasih zaspano umirjen in lenoben, včasih nagajivo živahen, vedno pa ljubeč in topel, vračajoč naklonjenost z vso čustveno intenzivnostjo in iskrenostjo, kot jo brez sramu izkazujejo le otroci. Zgodilo se je med krompirjevimi počitnicami v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, znotraj vzgojno-izobraževalnega programa Muzej za mir v izvedbi kustosa Jana. Programski paradni konj muzeja, s svojo pedagoško funkcijo vzgoje za mir, je vsebinsko sooblikoval kustos Uroš.
Omenjena varuha kulturne dediščine muzeja sta človeka z veliko začetnico, ki z vso predanostjo znata otrokom in mladostnikom praktično razložiti in v nadaljnjo miselno obravnavo predati najpomembnejše vrednote človeštva: svobodo, mir, demokratičnost, solidarnost, raznolikost, sočutje, nenasilje, strpnost, ustvarjalnost. Z njuno pomočjo otroci in mladostniki skozi muzejski sprehod odkrivajo in razmišljajo, kako so se te vrednote razvijale skozi čas, kaj nam pomenijo danes in kako naj jih ohranimo za prihodnost. Skozi pogovor jih povezujejo z lokalnimi zgodbami iz preteklosti, ki služijo kot navdih, ali pa jih, ravno nasprotno, opominjajo na posledice, če se najpomembnejšim vrednotam kot posamezniki in družba odpovemo. Ko navihana kustosa svoje najmlajše uporabnike v najbolj dovzetnem obdobju učita morale in etičnosti na globokih ravneh, ju kratkohlačniki zelo hitro in enostavno povežejo na vsa področja življenja.
Ko govorimo o "poklicih prihodnosti", zelo radi pozabimo, v skladu s pregovorno zgodovinsko amnezijo, na ključne vrednote prihodnosti, med že naštetimi tudi spoštovanje človekovih pravic in človekovega dostojanstva. Tiste smernice človeškega delovanja in obstoja, ki jim vsi tako zelo radi deklarativno prikimavamo, zatakne se nam, kot vedno, v praktičnem udejanjanju.
Dan strpnosti je od leta 1995 priznan kot del Unescove Deklaracije o načelih strpnosti, od leta 1996 pa se praznuje kot mednarodni dan. V deklaraciji je zapisano, da je strpnost spoštovanje, sprejemanje in priznavanje bogate raznolikosti naših svetovnih kultur, naših oblik izražanja in načinov biti človek.
Toleranca (strpnost) je harmonija različnosti, ki prispeva k zamenjavi kulture vojne s kulturo miru. Omogočajo jo znanje, radovednost, odprtost, primerna komunikacija, svoboda misli in prepričanj. Strpnost morajo uresničevati posamezniki, skupine in države. Strpnost je človečnost. Strpnost pomeni dovoliti ljudem, da živijo pristno, kakor se sami odločijo. Strpnost ni le moralno-etična dolžnost, ampak tudi politična in pravna zahteva. Strpnost je vrlina in vrednota, ki omogoča mir. Strpnost je aktivna drža, ki je posledica zavedanja pomena človekovih pravic ne le zase, temveč predvsem za druge.
Nestrpnost v širokem pomenu predstavlja negativen, posledično sovražen odnos do posameznika ali do skupine ljudi in temelji na predsodkih, stereotipih, strahu, podcenjevanju, rasizmu, seksizmu. Pogosto izvira iz nevednosti in strahu pred neznanim. Z vztrajnim izobraževanjem in kontinuiranim ozaveščanjem je treba preprečiti zametke nestrpnosti že v najbolj zgodnji mladosti, pri tem sta nam v pomoč – ravno otroška radovednost in zvedavost.
Ljudje se namreč ne rodimo s predsodki. V otroških letih smo najbolj dojemljivi za prevzemanje prepričanj, vrednostnih odnosov in za zrcaljenje vedenjskih vzorcev. Učimo se tako, da posnemamo dogajanje v našem družbenem okolju in prilagodimo svoje vedenje. Zaradi močnega vpliva okolja se predsodki, ugnezdeni v naši najbližji skupnosti, zlahka prenašajo naprej. V mladostništvu se pojavlja močna želja po druženju s podobnimi ali enakimi: enaki so tisti, ki prihajajo iz istega okolja, imajo enake interese in vrednote. Enakost nam veča občutek povezanosti in pripadnosti, biti del skupine je sicer normalen del razvoja, ki pa nas izredno prikrajša za bogastvo izkušenj z drugačnimi.
Mladim umom, ki imajo prihodnost človeštva v svojih rokah, moramo na ustrezen in razumljiv način razložiti strpnost. Pomagati jim moramo videti zapletenost človeške narave, ker je celotna človeška zgodovina večplastno niansirana, vendar ponuja tudi priložnost zornega kota, ki izpostavlja, da imajo anonimni posamezniki veliko več moči, kot se zavedajo.
Mednarodni dan strpnosti je svetovni praznik dejanj, ki spodbujajo medsebojno razumevanje
Medtem ko na svetovnih prizoriščih opazujemo najhujše posledice nestrpnosti, s številnimi smrtnimi žrtvami, se lahko zazremo vase. Vsak posameznik se lahko bori proti nestrpnosti tako, da sam zavzame in obdrži strpno držo, ali tako, da s somišljeniki organizira gibanje ali mrežo, ki bo opozarjala in se prizadevala za odpravo nestrpnosti, nasilja in sovraštva.
Strpnost je veliko več kot le pasivno sprejemanje drugega. Prinaša odgovornosti in obveznosti za delovanje, zato jo je treba poučevati, gojiti in braniti. To pomeni graditev družbenih skupnosti, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic, kjer strah, nezaupanje, marginalizacijo in monokulturno inercijo zamenjajo pluralizem, sodelovanje in spoštovanje razlik. Toda nikar ne legitimirajmo sovražnosti v imenu absolutne svobode govora! Navsezadnje je sovražni govor najbolj skrb vzbujajoča in rastoča oblika rasizma in diskriminacije, ki je zgolj vidni vrh ledene gore širokega spektra nestrpnosti. Za ohranitev načel strpnosti moramo biti nestrpni ravno do – nestrpnosti.
Ob mednarodnem dnevu strpnosti želim, da se z magnetno privlačnostjo približate tistim ljudem, tistim ambasadorjem besede, ki jo širijo s konkretnimi dejanji in z načinom komunikacije. Ne pozabimo, da so tudi nepremišljene besede orožje, ki pušča globoke rane. Tiste besede, katerih namen je razčlovečiti, ponižati, poteptati dostojanstvo, podrediti, prestrašiti ali spodbuditi nasilje. Z lahkoto izrečena sovražna beseda ali zaničevalna nalepka nedvomno ima učinek na vsakdanje življenje konkretne osebe. Kakšne možnosti bo imela, kako bo živela, kako bodo z njo ravnali, in ne nazadnje, kako bo razumela sama sebe.
Mednarodni dan strpnosti je svetovni praznik dejanj, ki spodbujajo medsebojno razumevanje. Zato z globokim spoštovanjem izrekam največje praznične zahvale lokalnim kontinuiranim programom in projektom: Muzej za mir (Muzej NO Maribor), 100 ljudi 100 čudi (Zveza prijateljev mladine Maribor), Akcija strpnosti (MKC Maribor) in vsem drugim nenamerno neomenjenim institucijam in posameznikom, ki organsko, brez formalnih programsko projektnih struktur ("strategij"), s svojim delovanjem širite vrednote boljše prihodnosti in vztrajno razbijate destruktivne mikroideologije nestrpnosti in sovraštva.
Najbolj pa si želim, da vsi odrasli končno utihnemo in prisluhnemo največjim in najpomembnejšim ljudem sveta – otrokom. Naj nagajive ustvarjalne "scherbaumove opice" postanejo naše največje vzornice, vplivnice, motivatorke in učiteljice strpnosti.
