(POGLED) Starše v šolo življenja

Ana Sara, Mercedes in Teja je trojica od 30 mladih, ki jim družinsko življenje nadomešča bivanje v Mladinskem domu Maribor. Šestnajstletna Ana Sara je tam že pet let in bo še do konca srednje šole. Ne vem, kako je vsaka od njih prišla tja, zakaj so bile primorane zapustiti svoje družine. Spoznala sem jih ob obisku slivniške enote Mladinskega doma. Med pogovorom o tem, kako teče njihov vsakdan, nisem zmogla zastaviti tega vprašanja. Preveč me je stisnilo ob misli, zakaj je sploh treba, da so tam, četudi to zanje pomeni prekinitev nekih nemogočih razmer.
Sto otrok je skupno pod okriljem tega doma. Še dodatni so v drugih domovih po državi ... in vsi zaradi določenih posebnih razlogov. Zato, ker so v družini alkoholizem, odvisnost od drog, nasilje, spolne zlorabe ... Vsak oseben, niti ni toliko bistven. Dejstvo je, da gre nekaj zelo narobe, da je treba sprejeti tak ukrep. A kaj potem? Za otroka je poskrbljeno. Za vzgojne okvire, streho nad glavo, za hrano, za to, da izpolnjuje šolske obveznosti, skrbijo vzgojitelji in drugi v ustanovah. Kdo pa se ukvarja s starši? Kdo jih pripravi do tega, da sprevidijo svojo odgovornost? Ne glede na vse izzive, pred katere starše postavljajo otroci, so oni tisti, ki so odgovorni. Z odločitvijo za otroka so dobili tudi najtežjo vlogo in nalogo v življenju, biti odgovoren za malo gnetljivo dušico, ki se z leti sicer resda spreminja v vedno večjega upornika. A to sodi zraven. Če se bo najstnik upal upreti doma, staršu, ki mu je ne glede na vse vzornik, prva oseba v življenju, se bo tudi zunaj, ko bo treba. Ob predpostavki seveda, da so ga starši ustrezno opozorili na možne pasti, tudi njega pripravili, da je odgovoren za svoja dejanja.

Sprememba se mora začeti doma

Nihče ne sliši rad, da je delal kaj narobe. Zato večina ni pripravljena na spremembe, na tistega malo sodelovanja s centri za socialno delo. Na podlagi svojih izkušenj to poudarja tudi nekdanji zasvojenec s heroinom Brane Miličević. Katerakoli odvisnost je družinska bolezen, pravi. "Jaz sem imel vse. Bil sem odličen učenec, dober športnik, toda bil sem čustveno podhranjen. Nisem znal ceniti svojih dosežkov, ker sem imel nizko samopodobo, ker mi starši niso znali dati potrditve, niso mi postavljali mej, doma mi nič ni bilo treba delati, pomembno je bilo samo, da sem bil dober v šoli. Zato sem začel iskati pozornost, uspeh se mi je poslabšal, začel sem preizkušati razne substance," je v televizijskem pogovoru razlagal svojo zgodbo. Pri 30 letih, ko sam ni več zmogel, je starše prosil, da ga zaprejo v sobo, nato je tri leta preživel v komuni. "Toda če se doma ne bo nič spremenilo, se bo zgodba ponovila. Kot da bi alkoholika dal nazaj v vinsko klet," ponazori. "Starši pogosto sami sebi lažejo, radi so v vlogi žrtve, namesto da bi ukrepali, kaj o tem prebrali, se pozanimali," je še neposreden Miličević, ki zdaj pomaga drugim zasvojencem.