(POGLED) Svetohlinstvo argumenta svetosti življenja

Splav je že tisočletja sestavni del življenja. Prvi dokazi segajo skoraj štiri tisočletja v preteklost, nekatere prakse so dokazano starejše. V antiki se mu na primer niso kaj prida posvečali. Rimskokatoliška cerkev ga ni vselej prepovedovala in odločitve papežev so se slikovito in pragmatično spreminjale od 16. do konca 19. stoletja. Dolgo časa je bilo namreč uveljavljeno filozofsko prepričanje – o tem na primer Aristotel –, da moški plod ne zaživi prej kot 40 dni po spočetju, ženski 80-90 dni. Splav tako stoletja ne sproža večjih etičnih zadržkov. A ostaja skrbno skrit, tudi zato, ker je spolna aktivnost žensk pred zakonsko zvezo in zunaj nje prepovedana in strogo kaznovana.

Problem je drugje. O pravicah žensk in deklic že stoletja odločajo moški, medtem ko so bila njihova življenja dobesedno v rokah drugih žensk. Veščih in manj veščih babic, zeliščark, zdravilk, ki so in še vedno opravljajo posege brez ustrezne formalne izobrazbe zunaj zdravstvenih okolij. Ena prvih organizacij, ki je javno opozorila na s tem povezane nevarnosti, je prav cerkvena. Tudi sicer ima moškosrediščna medicina pomembno vlogo pri omejevanju spolnih in reproduktivnih pravic. Ženske namreč stoletja nismo smele v predavalnice; prve zdravnice in kirurginje diplomirajo šele konec 19. stoletja v ZDA. Z vstopom žensk v uradno medicino se tako okrepi organizirano nasprotovanje moške medicine splavu. Sproži ga ravno ameriško združenje zdravnikov, najverjetneje v želji po profesionalni prevladi in nadzoru nad medicinskimi posegi (o tem tudi Lora Power). S tem ogrozijo zakonitost in dostopnost splava po vsem svetu.

Ni presenečenje, da je prva, ki legalizira splav leta 1920, Sovjetska zveza. Stalinistična diktatura državljanke in državljane obravnava zgolj kot objekte svojih načrtov. V času vojne splav tako spet prepove, zapre državne klinike in si ob pomanjkanju delovne sile in povojni obnovi ponovno premisli. Tudi sicer je v zgodovini spolnih in reproduktivnih pravic žensk spregledana njihova odvisnost od državnih politik in političnih ekonomij, ki jih določajo dinamika gospodarske rasti in vojaških ekspanzij, želja po poceni delovni sili in potrošništvo. Nam bližnji Madžarska in Poljska tako že od 1960 s svojimi pronatalističnimi politikami in cikličnim zapiranjem jasli za najmlajše uravnavata rezervno armado delovne sile. Glorifikacija materinstva in junaške matere, ki se žrtvuje za narod tako, da mu podari čim več otrok, ni daleč od retorike sodobnih katoliških konservativcev na Slovenskem (več Anja Intihar).

Zgodnja devetdeseta prejšnjega stoletja prinesejo svetovno soglasje o populacijskih politikah. Zgodovinski svetovni konferenci o prebivalstvu in razvoju leta 1994 v Kairu in o ženskah v Pekingu leta 1995 pomembno razširita politično razpravo in sprejmeta zgodovinska dokumenta, ki še danes predstavljata standarde in cilje za dosego enakosti spolov in udejanjanja njihovih pravic. Načrtovanje družine prepoznata kot del pravic do spolnega in reproduktivnega zdravja žensk in deklic in mednje uvrstita tudi pravico do "zadovoljujočega in varnega spolnega življenja".

Uresničevanje teh zavez po svetu ni enako; delijo nas ostre ideološke razlike glede opredelitve reproduktivnih pravic, ki jih usmerjajo predvsem Vatikanu zveste katoliške države, ZDA, nekatere islamske države. Slovenija je ena redkih držav, ki z ustavo že od leta 1974 varuje pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Leta 1991 je, ob sprejemanju slovenske ustave, nedvoumno pojasnjeno, da 55. člen vključuje pravico do umetne prekinitve nosečnosti.

Kronologija političnega odločanja o teh pravicah v Sloveniji jasno kaže, da je politika – ne zgolj klerikalna – vseskozi pripravljena varčevati na račun spolnih in reproduktivnih pravic. Da 55. člen Ustave RS ni samoumeven, opozarja tudi 31. obletnica demonstracij 17 različnih ženskih skupin, sindikatov in strank, ki so ob sprejemanju ustave leta 1991 ubranile to pravico. Že v času šeste vlade smo z (verjetno) prvo slovensko e-peticijo skupaj z nekaterimi ginekologinjami in ženskimi političnimi skupinami preprečevale spremembe na področju primarne ginekologije. Dvajset let kasneje preventivna ginekološka obravnava vseh žensk spet visi na nitki.

Naj bo jasno: dokler o pravicah žensk in deklic odločajo moški, pravica do splava in dejanske možnosti načrtovanja družine za vse niso varne. Zato sta paritetna demokracija, ki jo izrisuje nastajajoča vlada, ter potrditev prve predsednice in podpredsednice DZ pomembnejši, kot se zdi. Odpirata priložnost, da kakovostno življenje žensk in deklic v vsej raznolikosti postane nevprašljiv del politične agende. Novo vlado ter prvi med poslankami zato velja spomniti na izjemne dosežke našega sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk in deklic. Da je njegova dostopnost pogoj enakosti spolov, ker nam omogoča, da same odločamo, ali, kdaj in v kakšnih okoliščinah postanemo matere. Materinstvo nas namreč nepovratno zaznamuje. Za razliko od očetovstva zmanjša naše priložnosti in možnosti aktivnega udejstvovanja, izobraževanja, sodelovanja na trgu dela, zaslužka in finančne varnosti v starosti. Ker družbe še vedno delujejo na pogon neformalnega in neplačanega skrbstvenega dela.

Ko gre za življenja in priložnosti več kot polovice prebivalstva, ko je za nedovoljen splav zagrožena strožja kazen kot za posilstvo in ko niti en sam zakon na svetu ne posega v spolne in reproduktivne pravice moških, velja vztrajno ponavljati naslov lanskoletne oddaje Martine Tite Mayer, da "pravica do splava ni zapoved, je pravica do možnosti". Dokler politika pogroma zoper dostopen varen splav zgolj skomiga ob vojnah, begunskih krizah, ignorira revščino in lakoto, pandemijo in nedostopnost cepiv ter zdravil na globalnem jugu, pomanjkanje vode in prisilne podnebne migracije, posilstva, trgovino z ljudmi, ji človeško življenje dokazano ni sveto. Trditi, da v takem svetu prepoved splava ščiti svetost življenja, je svetohlinsko.