Ameriški predsednik Donald Trump namiguje na volilno prevaro na predsedniških volitvah, ne da bi imel o tem kakršenkoli konkreten dokaz, razen dejstva, da je njegov demokratski izzivalec Joe Biden zmagal tudi v nekaterih državah, kjer je sprva med preštevanjem glasovnic vodil on. To morda niti ne preseneča. Trump je razglasil, da bo zahteval, da o izidu volitev odloči ameriško vrhovno sodišče, ko na milijone glasovnic v številnih državah sploh še ni bilo preštetih.
Toda Trumpova namigovanja na volilno prevaro bi lahko bila del psihološke strategije, ki jo kot mojster manipulacije tudi spretno uresničuje. Če je to res, je predsednik morda na dobri poti, da veliko Američanov prepriča, da zavrnejo legitimnost njegovega volilnega poraza.
Znanstvena študija, opravljena dan pred ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 2016 in zjutraj pred odprtjem volišč, katere namen je bil na vzorcu tisoč ameriških volivcev preveriti, koliko si jih je tik pred zdajci premislilo, koga bodo volili, je pokazala, da je imela izpostavljenost zarotniški retoriki o volilni kraji velik psihološki učinek. Predvsem so se zaradi nje pri volivcih občutno okrepila negativna čustva (tesnobnost in jeza), zmanjšala pa se je tudi njihova podpora demokratičnim ustanovam.
Študija, nedavno objavljena v reviji Research & Politics, je pokazala, da so bili ljudje, ki so bili izpostavljeni zarotniškim teorijam o volilni prevari, manj pripravljeni sprejeti rezultate volitev, hkrati pa je pri njih obstajala manjša možnost, da priznajo volilni poraz, če volilni izid ogroža njihove strankarske cilje. Avtorici študije, Bethany Albertson in Kimberly Guiler s Teksaške univerze v Austinu, trdita, da namigovanja na volilno prevaro pomenijo napad na same temelje demokracije. Povzročijo lahko, da se začne javnost spraševati, ali je ob volilni prevari sploh mogoč nenasilen prenos državne oblasti.
Študija poleg tega nakazuje, da utegnejo imeti politične teorije zarote zlovešče, obsežne in dolgotrajne posledice, kot so na primer zmanjšana politična udeležba ter zaupanje v oblasti, volitve in demokracijo. Zgodbe o volilni kraji, ki se razširijo takoj po volitvah, lahko tudi močno vplivajo na duševno stanje volivcev. Udeleženci študije, tako demokrati kot republikanci, so denimo zaradi njih občutili večjo jezo in tesnobo, žalost in ogorčenje, poročali pa so tudi, da so bili manj entuziastični in optimistični.
Znanstvenici namigujeta, da bi lahko bile globoke čustvene in psihološke posledice, ki sta jih razkrili v okviru svoje študije, odraz dejstva, da so bili ljudje, privrženci obeh strank, na volilni dan precej na trnih, zaradi česar so bili bolj dovzetni za zarotniško retoriko. Raziskovalki na podlagi tega menita, da imajo namigovanja na volilno prevaro na Američane precejšen vpliv.
Trump je ves čas svojega predsednikovanja in med obema predvolilnima kampanjama vedno znova pokazal, da bolje pozna duševno stanje svojih volivcev kot ameriški izobraženci in ljudje iz raznih razgledanih krogov. Obojni bodo Trumpova namigovanja na volilno prevaro verjetno zavrnili kot otročji odziv užaljenega poraženca, toda pri njegovih navidezno norih trditvah gre za psihološko metodo.
Druga študija, nedavno objavljena v reviji Political Research Quarterly, se je ukvarjala z vprašanjem, zakaj je toliko Američanov nagnjenih k temu, da verjamejo v obstoj volilnih prevar. Avtorja študije, politična znanstvenika Jack Edelson z Uni-verze Wisconsin-Madison in Joseph Uscinski z Univerze v Miamiju, menita, da bi lahko bilo za to krivo globoko zakoreninjeno zarotniško razmišljanje. Nakazujeta tudi na obstoj zelo močne povezave med občutkom nemoči in zarotniško paranojo. Pri privržencih strani, ki na volitvah izgublja, zato obstaja večja verjetnost, da bodo začeli sumiti o volilni prevari. Ameriški republikanci se zdijo še posebno nagnjeni k temu, da verjamejo, da glasove oddajajo ljudje, ki jih ne bi smeli, medtem ko demokrate bolj skrbi, da jim ne bi vzeli volilne pravice.
Narcisi, prepričani o svoji superiornosti, niso sposobni sprejeti nobenega poraza
Po porazu republikanskega izzivalca Mitta Romneyja na predsedniških volitvah leta 2012 je bilo po besedah Edelsona in Uscinskega kar 49 odstotkov republikancev prepričanih, da je demokratska aktivistična skupina ukradla volitve za predsednika Baracka Obamo (to je verjelo le šest odstotkov demokratov). Podobno je po predsedniških volitvah leta 2000 kar 31 odstotkov demokratov verjelo, da je George W. Bush ukradel volitve (s tem je soglašalo le tri odstotke republikancev). Kar 30 odstotkov demokratov je tedaj izjavilo, da Bush zanje ni "zakoniti predsednik".
Toda avtorja študije trdita, da bi nekateri ukrepi, namenjeni odpravljanju percepcij o volilnih prevarah, kot so denimo strožji zakoni o identifikaciji volivcev, ki jih potrjuje vrhovno sodišče, stvari le še poslabšali. Poostritev zahtev glede identifikacije volivcev vodi le k še več teorijam zarote o volilnih prevarah z oviranjem oddaje glasov.
Avtorja študije še navajata izsledke predhodne analize pisem uredniku časnika New York Times, prejetih med letoma 1890 in 2010, ki razkrivajo, da so nezadovoljni volilni poraženci postavili pod vprašaj skoraj vse ameriške volitve. Trumpova namigovanja na volilno prevaro na letošnjih predsedniških volitvah so to prakso dvignila na novo, morebiti nevarno raven, kar utegne imeti nepredvidljive psihološke in politične posledice.
Narcisi, prepričani o svoji superiornosti, niso sposobni sprejeti nobenega poraza. To bi imelo katastrofalne posledice za njihov ego. Prepričani so, da jih ne more nikoli nihče premagati. Obtoževanje nasprotnika, da goljufa, je psihološko gledano zato popolnoma smiselno. Njihov ego namreč ščitijo pred nevarnostjo, ki je posledica poraza. Toda privrženci takega voditelja morda nimajo razumevanja za njegovo psihološko ranljivost. Privrženci in voditelji se lahko nato povežejo v svojem zanikanju čustveno bolečega poraza.
Bidnova pasivna strategija "počakajmo in bomo videli" utegne biti psihološko gledano naivna. Hkrati je odraz njegove nesposobnosti, da bi čustveno moč podzavestnih sil, uperjenih zoper njega, izkoristil v svojo korist. Psihiater bi mu v tem primeru verjetno svetoval, naj se, namesto da jih zavrača, odločneje sooči z mentalnimi procesi, ki se skrivajo za Trumpovimi namigovanji na volilno prevaro. Iz tega sledi, da bi morala Bidnova ekipa take Trumpove poteze pričakovati in biti nanje bolje pripravljena ne le pravno, ampak tudi politično.
Zgodovina nas uči: ko se združijo narcisizem, čustveni obup in zanikanje, grozi demokraciji nevarnost, da bo poteptana.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
