Ko je Harrison Ford minuli teden v Cannesu prejel zlato palmo za življenjsko delo, so se poznavalci strinjali, da legendarnega igralca v takšni podobi še niso videli. Vitalni 80-letnik namreč slovi po tem, da je tudi v osebnih stikih podobno ciničen, redkobeseden in mrkogled kot njegovi najbolj sloviti liki: Han Solo iz Vojne zvezd, Indiana Jones in Rick Deckard iz Iztrebljevalca. Tokrat je bilo drugače. In to z dobrim razlogom. Ford si je namreč v Cannesu prislužil iskrene ovacije 2300-glavega občinstva na odru dvorane Lumière, ki so bile tako prepričljive, da se je igralec zlomil in je pred kamerami vidno ganjen potočil tudi kakšno solzo. Od tedaj naprej je bil Ford med svojim dvodnevnim bivanjem na Azurni obali pravi dobrotnik in si je povsem v nasprotju s svojo javno podobo na vsakem koraku jemal čas za oboževalce, se slikal z njimi in podpisoval avtograme.
Še enkrat več Indiana Jones
Organizatorji festivala v Cannesu so Harrisonu Fordu častno nagrado podelili v izredno posrečenem trenutku. S studiem Disney se jim je namreč uspelo dogovoriti, da so na 76. ediciji tega prestižnega dogodka premierno prikazali film Indiana Jones in artefakt usode, peti in tudi zadnji film o legendarnem arheologu s Fordom v glavni vlogi. (Film v slovenske kine prihaja konec junija.) S tem je igralec potegnil črto pod franšizo, ki je iz njega naredila enega najbolj ikoničnih glavnih igralcev konca 20. stoletja, obenem pa se je filmski svet s tem poklonil imenitni igralski karieri, ki traja že več kot 50 let. Prav zato si je iz današnje perspektive težko predstavljati, da se je Ford na samem začetku kariere spopadal z velikimi dvomi in je na neki točki že želel popolnoma prenehati s filmsko igro, dokler ga ni na pot slave poslalo eno usodno srečanje.
A pojdimo po vrsti. Harrison Ford, letnik 1942, je po svojem etničnem ozadju pravo utelešenje ZDA kot talilnice kultur in nacij. Njegov oče je namreč prihajal iz katoliške družine nemškega in irskega porekla, mati pa je s svojo judovsko družino čez Atlantik emigrirala iz Minska v takratnem Ruskem carstvu. Zaradi razumevanja različnosti in tolerance med kulturami je kasneje večkrat javno podprl demokratsko stranko pred raznimi volitvami. V začetku šestdesetih let je Ford študiral filozofijo, obenem pa je svoj glas uril na radiu. Z igralstvom se je spoznal na kolidžu in je ob radijskem delu prišel do programa studia Columbia, ki je podpiralo mlade igralce z dajanjem manj opaznih vlog v filmih.
Ford je na neki točki že želel prenehati igralsko kariero in se posvetiti poklicu lesarja
Sledilo je nekaj let, ko se je Ford večinoma nepodpisan pojavljal v studijskih filmih. Najbolj slovit od teh je bil Kota Zabriskie (Zabriskie Point, 1970) Michelangela Antonionia, v katerem igra enega protestniških študentov. A ker nikakor ni prišel do tako želenega preboja, je bil celo prisiljen sprejeti redno službo lesarja, da bi kot mlad oče lahko finančno preživljal svoja mala otroka.
Vstopnica v novi Hollywood
Usodno srečanje se je zgodilo leta 1972, ko je Ford šel na avdicijo za drugi film mladega režiserja, ki se je s svojim prvencem uvrstil v program filmskega festivala v Cannesu in si tako pridobil sredstva za razvoj drugega filma. Ime tega režiserja je bilo George Lucas in film v nastajanju je bil Ameriški grafiti (American Graffiti, 1973). Ford je takrat še okleval med igralsko in lesarsko kariero, a ta film o odraščanju je postal velika uspešnica in je bil celo nominiran za oskarja v kategoriji najboljši film. To je Fordu prineslo stransko vlogo v še enem slovitem filmu, Prisluškovanju (The Conversation, 1974) Francisa Forda Coppole.
Vendar pa to ni bil tisti preboj, na katerega je upal. George Lucas je namreč ponovno iskal igralce za svoj naslednji film, a je imel hkrati filozofijo, da nikoli ne najame istega igralca za dva filma zapored. Lucas je takrat razvijal povsem drugačne vrste film. Vesoljsko opero, ki je sprva sprožala več posmeha kot pa spodbud. A ko je za enega izmed likov Lucas že poskusil vrsto slovitih igralcev, kot so Al Pacino, Robert De Niro in Jack Nicholson, je na avdicijah znova zablestel prav Ford. Vloga oportunističnega vesoljskega trgovca Hana Sola mu je bila preprosto usojena. Ne samo zato, ker se je skladala z njegovim osebnim značajem, temveč ker se je sijajno ujel s preostalima vzpenjajočima se mladima igralcema, Markom Hamillom in Carrie Fisher.
Ko je film Vojna zvezd: Novo upanje (1977) nenadoma postal neverjetna komercialna uspešnica, tudi o Fordovi karieri ni bilo več dvoma. Njegovo mesto je bilo zacementirano v beležkah režiserjev novega Hollywooda, ki so s svežimi pristopi povsem spremenili filmski svet.
Ena vrhunska vloga za drugo
George Lucas je hkrati ob Vojni zvezd že nekaj let razvijal koncept za film o pustolovskem arheologu, a ni bilo presenečenje, da je zaradi svoje filozofije v glavni vlogi spet želel videti novega igralca, natančneje Toma Sellecka. Šele ko je režisersko štafeto prevzel Steven Spielberg, se je ta zavzel za Forda. Indiana Jones je bila njegova prva velika glavna vloga, in ko je tudi ta film postal največja uspešnica leta, je bila Fordova slava prvokategornega hollywoodskega igralca dokončno zacementirana.
Osemdeseta in devetdeseta leta so bila obdobje, ko je Ford dosegel svoj zenit. Ob več ponovitvah vlog Hana Sola in Indiane Jonesa je dobil proste roke za sprejemanje vlog v najodmevnejših filmih. Ikonične vloge so se kar vrstile: tu je bil Rick Deckard v Iztrebljevalcu (Blade Runner, 1982), Richard Walker v Obnorelosti (Frantic, 1988) in John Book v Priči (Witness, 1985), ki mu je prinesla edinega oskarja za najboljšega igralca. Ob resnejših dramah je vse bolj nastopal tudi v lahkotnejših romantičnih komedijah, izmed katerih je najbolj slovita Delovno dekle (Working Girl, 1988) z Melanie Griffith. Tu sta bili še upodobitvi Jacka Ryana iz romanov Toma Clancyja v filmih Patriotske igre (Patriot Games, 1992) in Neposredna nevarnost (Clear and Present Danger, 1994). Seveda pa je takrat igral tudi v svoji najbolj sloviti vlogi devetdesetih let, tisti Richarda Kimbla v Beguncu (The Fugitive, 1993) ob Tommyju Leeju Jonesu.
Nov vzpon z obuditvijo starih franšiz
A kot se vsako uspešno obdobje konča, se je to zgodilo tudi Harrisonu Fordu. Po prelomu stoletja je zaradi sprejemanja vlog v vseh bolj lahkotnih filmih njegov sloves počasi začel upadati, pomembnih vlog pa je bilo vse manj. Sredi minulega stoletja smo njegovo ime prej povezovali s povprečnimi žanrskimi filmi, kot sta Kavbojci in vesoljci (Cowboys & Aliens, 2011) in pa Plačanci 3 (The Expendables, 2014) kot pa s kakovostnimi dramami.
Ponovni vzpon se je začel z ambiciozno obuditvijo Iztrebljevalca pod taktirko kanadskega režiserja Denisa Villeneuva. Nekaj, kar je na začetku vzbujalo zgražanje zaradi ponovnega odpiranja enega svetih gralov filmske umetnosti, je postalo prava kritiška uspešnica in eden najboljših filmov desetletja. Ko je temu sledil še novi Indiana Jones s priznanim režiserjem Jamesom Mangoldom, je bilo jasno, da je Ford spet na novem vrhuncu, kar je potrdila tudi canska zlata palma.
Ob novih uspehih pa je bržkone najpomembnejše to, da je Harrison Ford tudi pri 80 letih videti izredno vitek in čil, kar kaže, da igralec ogromno pozornosti namenja zdravemu življenju. To je vsekakor dober obet, da je pred njim še kar nekaj let igranja v odmevnih filmih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
