"Koliko bogastva je pri nas v rokah odstotka najbogatejših? Presenetljivo veliko. Po podatkih organizacije World Inequality Lab ima odstotek prebivalcev Slovenije v lasti 23 odstotkov premoženja, kar je več kot v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in na Danskem. Je Slovenija res še vedno tako egalitarna družba, kot si predstavljamo? /.../
Splošna slika pa bo na koncu še vedno približno takšna: javni sektor je vedno tisti, ki zahteva denar, vedno več od nas, davkoplačevalcev, zato jih ne maramo, pa tudi med sabo se ne marajo preveč, ker se borijo za isti denar. Zasebni pa zasluži sam in je vedno potem žrtev, saj si mora del tega odtrgati od ust za javni, pohlepni in potratni. To je naracija, ki je najbolj prodajana. V resnici je nekoliko drugače. Ko se zasebnemu kaj zalomi na trgu, dobi ogromno od države: denarja, odpustkov in pomoči. Zateguje pa se po navadi pri najrevnejših, ki nikoli ne bodo določali naracije.
V večini primerov ljudi na splošno zelo malo briga za druge, zanima jih njihov položaj, zato mora to urediti nekdo drug: država oziroma vsakokratna vlada. Ob tem pa še ta pomislek. V komentarju v Guardianu avtorica zapiše, seveda, davki morajo biti. Zanima pa jo, kam gre njen denar? Glede na to (govori o Veliki Britaniji, lahko pa bi veljalo tudi za večino drugih držav), da je javno zdravstvo v agoniji, socialni sistem pa pušča družine v bedi.
To je pomembno vprašanje. Neprijetna je misel, da moj denar ne gre za tiste, ki zaslužijo manj, za javno zdravstvo, šolstvo, ampak za milijonske bonuse, posestva ali pa en tak lep primer: podjetnim fantom, ki so nam prodajali maske in carsko zaslužili, da so nam potem pošiljali razglednice iz raja." (dr)
