"Navijači Makabija so nekaj dni pred tekmo prišli v mesto. Že na železniški postaji Central so začeli provocirati. Zažigali so palestinske zastave, maltretirali taksiste, grozili prebivalcem skvotov, prepevali obscene pesmi z grožnjami in poveličevanjem junaštva izraelske vojske, tiste vojske, ki jo v sosednjem Haagu preiskujejo zaradi vojnih zločinov. Ker se mestna policija ob dvigovanju temperature in provokacij ni zganila, se je del prebivalstva – taksisti, skvoterji – samoorganiziral. Kar je sporno. Zadeve, ki se tičejo javnega reda in miru, so monopol države. Vendar odziv na zavestne provokacije in nasilje nogometnih huliganov ni antisemitizem.
Med nemiri v Amsterdamu so pet poškodovanih prepeljali v bolnišnico. Nekaj deset je bilo lažje ranjenih. V dneh, ko so Makabijevi navijači v Amsterdamu opevali junaštvo izraelske vojske v Gazi, je bilo v palestinski enklavi ubitih več deset ljudi. Sto? Dvesto? Dve tretjini ubitih so bili otroci in ženske. Med temi zločini se je kontinent utapljal v občutku krivde. Nizozemski kralj je dejal, da so judovsko skupnost na cedilu pustili med drugo svetovno vojno. In da jim je ob nogometni tekmi z Ajaxom spet spodletelo. Nasilje ni opravičljivo. Ima pa kontekst. Ko pridejo v mesto huligani in provocirajo, obstaja znatna verjetnost, da bodo provokacije sprožile reakcijo.
Nogometni klub Ajax ima stoletno tradicijo povezav z nizozemsko judovsko skupnostjo. De joden – Judje – je eden od vzdevkov Ajaxove skupnosti. Če bi šlo v Amsterdamu za antisemitizem, bi bil ta uperjen tudi proti Ajaxovi ekipi. Ko bo prišel čas za zgodovinsko bilanco, bo na mestu vprašanje, kaj so politični voditelji, ki so se novembra letos opravičevali zaradi amsterdamskega antisemitizma, povedali o genocidu v Gazi."