"Svet si ni belil glave, niti ko je leta 2003 nepojmljiva vročina v Evropi ubila na desettisoče ljudi, Pete Stott iz UK Met Officea pa je v časopisu Nature dokazal, da so za smrtonosni vročinski val krive podnebne spremembe, niti ko je petdeset tisoč svetovnih znanstvenikov in študentov iz več kot šestdesetih držav v veliki raziskavi odkrilo, da se grenlandska ledena plošča, deli antarktične ledene plošče in arktični morski led zaradi segrevanja oceana topijo s hitrostjo brez primere v zadnjih deset tisoč letih ter da se severni in južni pol segrevata dvakrat hitreje kot preostali planet. Nenazadnje človeštva ni posebej zaskrbelo, niti ko je medvladni odbor za podnebne spremembe IPCC leta 2019 opozoril, da je del ledene plošče v Amundsenovem morju na zahodni Antarktiki morda že presegel kritično točko.
Človeštvo se je vznemirilo šele, ko je pred nekaj dnevi v Dubaju nenadoma začelo deževati. Nevihtni dež je padal več ur, vse celoletno povprečje padavin v suhem puščavskem Dubaju je padlo v enem popoldnevu, vznemirjeno človeštvo pa se je krohotalo, ko je gledalo nesramno bogate debele Arabce, kako v poplavah in blatu rešujejo svoje bugattije in ferrarije.
Podnebne spremembe? Že pred sto leti, aprila 1924, je ameriško-poljski matematik in statistik Alfred James Lotka izračunal, da bi potrebovali najmanj petsto let, da bi se zaradi izgorevanja fosilnih goriv podvojila koncentracija ogljikovega dioksida v atmosferi. Petsto let!
Zakaj bi nas potem skrbelo? Uživajte v pomladnem dežju v Dubaju: možnosti, da nas bo vse pobil, kaj vem, tisti slaboumni moteni razgrajač, ki so ga nekoč v Münchnu obsodili zaradi kršenja javnega reda in miru, so povsem enake tem, da se bomo utopili v dežju, poplavah in stopljenih ledenikih."
