"Rusija in Ukrajina sta zdaj sovražnici in obe bi imeli velike težave, če ne bi bili zmagovalki, zato večina evropskih politikov govori, da mora Ukrajina zmagati. Kako daleč se bosta Nato in EU spustila v vojno, meni ni jasno. Macron je govoril, da ne izključuje delovanja evropskih oz. francoskih vojakov na ozemlju Ukrajine. Ampak Macron je zdaj politični poraženec. H krmilu ZDA se vzpenja Trump, o katerem prevladuje prepričanje, da je Putinov prijatelj. Trump je dobesedno grozil, da ZDA ne bodo branile Evrope, dokler ne bo plačevala 2 odstotkov BDP ali več za obrambo. Slovenski mirovniki morajo biti navdušeni nad Trumpom. Madžarski premier Orbán si − po poročilih sodeč − predstavlja, da bo prepričal Putina in Zelenskega, kot je nekoč Carter prepričal Sadata in Begina v Camp Davidu.
Razmere so dramatične. Evropska unija, niti Slovenija, se ne more izogniti niti vojni v Ukrajini niti vojni na Bližnjem vzhodu. O odnosu slovenske vlade do Ukrajine največ pove zmešnjava s podpisovanjem meddržavnega sporazuma, pravzaprav s počitniškimi interesi predsednika vlade in nejasnimi političnimi pristojnostmi predsednice republike. Slovenski predsednik vlade, predsednica republike in ministrica za zunanje zadeve so bili enotni tudi glede priznanja Palestine – ki ni vplivalo na tamkajšnje razmere. Vsak po svoje pa se ukvarjajo z Ukrajino. Medtem ko je bil Golob na počitnicah v ZDA, se je predsednica udeležila mirovne konference o Ukrajini v švicarskem Luzernu. Ko je predsednica odpotovala v Ukrajino, da bi tam podpisala varnostni sporazum, je Golob v Bruslju Zelenskemu pojasnil, da sporazum in podpisnik še nista dokončno usklajena.
Med kabinetoma predsednika republike in predsednika vlade je vedno obstajala napetost, pravzaprav so si predsedniki republike (najbolj seveda − vendar razumljivo glede na vojno leta 1991 − Milan Kučan) vsi po vrsti po svoje razlagali ustavna pooblastila."
