"Marko Brecelj je s svojim glasbenim ustvarjanjem in kritičnim odnosom na svoj način predstavljal slabo vest družbe, ki ga je šele leta 2019 nagradila z Ježkovo nagrado. Podelitev nagrade je pokazala odnos do umetnikov, kot je bil Marko Brecelj. Bila je nedostojna in po svoje žaljiva. Nagrado so mu namreč podelili v nedeljski TV-oddaji med številnimi slaboumnimi točkami in reklamami. Zelo slaba tolažba je, da jo je tudi Vlado Kreslin prejel na podoben način. V prejšnjih časih je večina podelitev potekala v ustreznih dvoranah in s TV-prenosom. Pomanjkanje denarja je verjetno izgovor za takšno podelitev, kar seveda ne velja za Poletno noč, kamor pa Marko Brecelj ne spada. Njegova glasba ni dovolj »ponarodela«, kot je denimo glasba Tomaža Domicelja s Kamionarjem in drugimi znanimi pesmimi, ki je bila poleg drugih navdušeno sprejeta v okviru Poletne noči, posvečene Tomažu Domicelju. Če bi Domicelj še naprej ustvarjal takšno glasbo, zaradi katere smo ga rokerski najstniki sprejemali kot slovenskega Boba Dylana, predstavitve svoje glasbe na Poletni noči ne bi doživel. Marko Brecelj je pač do konca ostal zvest samemu sebi in je prejel nagrado v TV-studiu taiste RTV-hiše, ki organizira Poletno noč.
Ponovna izdaja albuma Cocktail je priložnost, da se Marku Breclju končno oddolžimo za njegov neponovljivi prispevek tako na področju glasbe kot družbene kritičnosti. Ni potrebna velika dvorana, kaj šele Kongresni trg. Navsezadnje je lahko to tudi dvorana njegove nekdanje šole s flaškoni refoška, kruhom in olivami, če ne bo šlo drugače. Tudi kaj takega, kar je z hommageem dobil še en izjemni, večni, nepozabni Tomaž Pengov."
