"Če psihoza narašča, se lahko zgodi podobno, kot če narašča inflacija, gospodarska kriza. Ko vsi ljudje skočimo po denar v banke, se svet sesuje in je konec. In če bomo vsi verjeli, da bo konec sveta, da bo vojna, potem bo res konec. Verjamem, da naše otroke še vedno čaka prihodnost. Imam štiri otroke in dva vnuka in prepričan sem, da imajo prihodnost pred sabo. Ljudje bi morali imeti malo več pameti oziroma manj pogoltnosti. Vsak ima mnenje o tem, kaj se dogaja v družbi, a dobro bi bilo, da bi ljudje govorili o tistem, na kar se bolj spoznajo, ne pa čisto o vsem. /.../
Najbolj me razjezi človeška neumnost. Živali niso neumne, ljudje pa smo včasih tako neumni, da je grozno. To in pogoltnost, laži in kraje. To, da laž postane družbeno priznana gesta. Včasih je bilo vsakega človeka sram, če so ga ujeli na laži, danes pa ni sram nikogar. O tem govorijo tudi drugi, o tem se vsi strinjamo.
Pri tem igralci niso nič drugačni od drugih. Vsak je podobno senzibilen. Živali tudi, rastline najbrž tudi. Človek je v zgodovini potreboval občutek, da je nekaj drugega kot živali in rastline, zdaj pa se bo po mojem mnenju počasi vrnila misel, da je vsak del narave in nič drugega. Toliko, kot ima ena trava zavesti in duše, toliko je imam jaz. Prav nič več, le nekoliko bolj komplicirana mašina sem. Ampak tudi maček je bolj komplicirana mašina.
To ni pesimističen pogled. Prepričan sem, da po smrti ni nič. Ko umreš, umreš. To sem v intervjujih povedal že stokrat: ene svoje celice ne poznam, pa jih je 25 milijard. Ko pogledaš travnik pred sabo, je na 30 kvadratnih metrih ogromno bilk, pa niti ene ne poznaš, nobene si ne moreš zapomniti, vsaka nekoliko plahuta v vetrčku, ampak še tisočkrat, milijonkrat več je mojih celic, pa nobene ne poznam. In jaz sem samo te celice, nič drugega." (dr)
