"Odkar je nastala država, pobira davke. Čudno, ampak prav temu dejstvu se imamo za zahvaliti, da so v davnini izumili pisavo. Nekako je pač bilo treba zabeležiti, koliko je kdo dolžen oblastem. A se o tem, za kaj so vse davki koristni, ljudje prerekamo že vse od njihovega nastanka. Povzetek? Davkoplačevalci radi nergamo. Pa vendar niso vsi davki enako nepriljubljeni. Če so ulični protesti pred sedeži evropskih institucij kakršnokoli merilo, so danes sporni predvsem okoljski davki. Tudi davki na nepremičnine so marsikomu zdijo bolj dvomljivi. /.../
Dacarji sedemnajstega stoletja so bili že bolj napredni in so pri hišnem davku ločevali različne tarife. 'Hišni goldinar' iz leta 1603 je v praksi pomenil, da so morali Ptujčani na svoje hiše letno plačati od enega vse tja do štirih goldinarjev. Od leta 1640 pa so morali plačevati še dodatek na dimnik, ki je veljal dodatnega poldrugega goldinarja. Na 264 ptujskih ognjišč je to vendarle naneslo 396 goldinarjev. A ta okoljski vidik – več kot kuriš, več plačaš – je počasi pojenjal. 'Predmet obdavčitev ni bilo več posamezno ognjišče kot leta 1640, ampak vsako stanovanje, opremljeno s samostojnim ognjiščem. Na Ptuju se je namreč število hiš od uvedbe dimniškega davka zaradi ponavljajočih se uničujočih požarov znatno zmanjšalo,' piše Mensi. Okoljski vidik je postal zgolj kazalnik za lažji davčni rubež.
Zgodovina davkov sicer nikoli ni veljala za posebej zanimivo, je pa lahko vsaj poučna. Zlasti za enaindvajseto stoletje, ko države pobirajo nepregledno množico različnih davkov in dajatev, neposrednih in posrednih. Nekateri so splošni in torej gredo v splošni državni proračun. Drugi spet pa so namenski in naj bi šli za točno določene namene in cilje. Preteklost kaže, da imajo najdaljšo prihodnost prav tisti, ki jih je najbolj preprosto pobirati. In porabljati."
