Vrsta privlačnih populističnih idej o ekonomiji (kot znanosti in gospodarstvu) se širi po socialnih in celo nekaterih konvencionalnih medijih. Prepogosto stojijo za njimi javni intelektualci, novinarji in politiki, ki bi se, če si za trenutek privoščim kanček naivnosti, sirenski pesmi poceni populizma morali znati in želeti upreti. Kot velja za stereotipe in predsodke nasploh, so tudi ti, o katerih govorim, zelo privlačni zaradi svoje dozdevne intuitivnosti, udarnosti in vpadljivosti. Toda odnos med njihovo privlačnostjo in resničnostjo je v skoraj popolnem obratnem sorazmerju. Presenetljivo – ali pa tudi ne – te škodljive populistične krilatice danes ne prihajajo le s politične desnice, kjer jih sicer pomagata širiti J. D. Vance, podpredsedniški kandidat Donalda Trumpa, in Oren Cass, nekdanji strateg Mitta Romneyja. Ne, žal vsaj ko gre za ekonomijo, se populistična desnica vede ali nevede spajdaši s populistično levico.
Proizvodnja populističnih mitov o ekonomiji je ogromna. Kar zadeva gospodarske teme, gre običajno za različne derivate splošnih trditev, kot so: da je prekarnosti, osebnega nezadovoljstva, "bulšit" služb ter ekonomske nestabilnosti in neenakosti v svetu iz leta v leto nezadržno več, medtem ko življenjski standardi za večino prebivalstva strmo padajo in delovne ure le še naraščajo. Kar zadeva ekonomijo kot družboslovno vedo, populisti vztrajajo, da so prav ekonomisti in njihovi pomagači odgovorni za nepopisno bedo, kaos in fašizem, v katerih domnevno živimo. Ekonomisti naj bi s svojo "znanostjo" širili apologijo kapitala in neoliberalizma ter pripravljali propagando, zaradi katere brez vprašanj sprejemamo neživljenjske razmere, v katerih nas držijo. Ekonomisti so nas prepričali, da so prosti trgi vedno najboljši, države in davki pa povsem odveč. Preslepili so nas, da zdaj verjamemo v tako imenovano egoistično hipotezo, po kateri skupnosti, norme in družba ne obstajajo in so brez učinka; obstajamo le atomizirani, sebični posamezniki, ki drug drugega izkoriščamo za lastno udobje, ne da bi se pri svojem hlepenju za profitom ozirali na kogarkoli ali karkoli.
Le 13 odstotkov ameriških ekonomistov se brez zadržkov strinja z neoliberalno zvenečo trditvijo, da “imajo gospodarstva samokorekcijski mehanizem, ki jih povrne na optimalno raven BDP”.
Mnogi, ki ne vedo veliko o ekonomiji (v enem ali drugem pomenu besede), vsemu temu verjetno vneto pritrjujejo. In res se bere kot osnutek za napeti roman. A praktično nič, kar je zapisano v zgornjem odstavku, ni dejstvo, ali pa je vsaj tako daleč od resnice in dekontekstualizirano, da je v zapisani obliki povsem neuporabno.
Kako ekonomisti dejansko razmišljajo
Ideja, da ekonomska veda nudi elegantno podlago za slepo zaupanje v popolnoma prosti trg in sprivatizirano družbo brez države ali da so ekonomisti v tak ideal slepo zaljubljeni, je skoraj smešno zmotna. To ne velja niti na ravni standardne dodiplomske izobrazbe, kaj šele v zahtevnejših, višjih krogih. Vsi dodiplomski ekonomski učbeniki vključujejo podrobne razprave o tako imenovanih tržnih neuspehih (Market Failure v angleščini). Empirični študiji iz leta 2015 in 2016 celo ugotavljata, da večina najvplivnejših učbenikov več prostora nameni razpravam o tržnih neuspehih kot pa razpravam o državnih neuspehih (Government Failure v angleščini). Resnica je namreč, da pri optimiziranju družbenega življenja – pri zagotavljanju čim boljšega življenja za čim več ljudi – oba glavna mehanizma, ki ju imamo, delujeta nepopolno. Tako trg kot država ustvarjata tudi neželene neučinkovitosti in škodo, ki bi se jim v idealnem svetu radi izognili. Razlogi za to so večplastni. Prvič, ekonomski in politični akterji žal prevečkrat bolj mislijo nase, svojo družino in prijatelje kot pa anonimne tujce, ki bi jim (tj. kupcem in volivcem) sicer morali služiti. Drugič, določene dobrine, surovine ali naravna stanja (kot je zrak) niso kar spontano na trgu vključeni v končno ceno izdelka, zaradi česar ta cena ne odraža resnične škode, ki jo recimo ustvarjamo z vožnjo z avtomobilom, s katerim onesnažujemo zrak. Tretjič, niti kupci niti volivci niso vedno dobro informirani o tem, kar tako ali drugače "kupujejo", zato včasih posežejo po (zanje) precej škodljivih izbirah.
Kakorkoli že, trg in država sta gotovo nepopolna človeška mehanizma, ki imata vrsto napak in problemov. Dobro bi morali poznati pomanjkljivosti (in morebitne rešitve) obeh. Ekonomski učbeniki se celo bolj posvečajo pomanjkljivostim prvega kot pa drugega, kar bi utegnilo biti presenečenje za populiste.
Ampak to so zgolj učbeniki, temelj ekonomskega znanja za bodoče ekonomiste, ki danes še ne svetujejo nikomur. Kako pa razmišljajo odrasli, že izurjeni ekonomisti?
Nedavna študija "konsenza med ekonomisti leta 2020" razkriva dve pomembni dejstvi. Prvič, strinjanja v ekonomiji je vse več skozi čas. To verjetno še ne preseneča populistov. Ekonomisti so vendarle apologeti neoliberalizma, zato je strinjanje pričakovano. Toda, drugič, študija ugotavlja, da se nastajajoči konsenz oblikuje predvsem okoli nekaterih "prodržavnih", "aktivističnih" tem, ne brezkompromisne propagande kapitala.
Populistični kritiki se norčujejo iz statusa ekonomije kot "kraljice znanosti", saj jo vidijo predvsem kot ideološko tovarno neznanstvene propagande. Toda ironija je, da so v preteklih nekaj desetletjih ravno ekonomisti tisti družboslovci, ki so najresneje vzeli metodološko krizo družboslovja in se nanjo produktivno odzvali.
Velika večina ekonomistov (86 odstotkov), ki so člani Ameriškega združenja ekonomistov, se denimo strinja s trditvijo "Redistribucija dohodka je legitimna funkcija ameriške vlade". Še več, samo 23 odstotkov ekonomistov se brez zadržkov strinja s trditvijo, da bi se morala raven državnega zapravljanja v ZDA zmanjšati. Večina (57 odstotkov) zavrača to neoliberalno trditev. Kar 86 odstotkov jih tudi podpira idejo, da bi morala biti razporeditev dohodka v ZDA bolj enaka. Mimogrede, samo 13 odstotkov se jih brez zadržkov strinja z neoliberalno zvenečo trditvijo, da "imajo gospodarstva samokorekcijski mehanizem, ki jih povrne na optimalno raven BDP". Toliko o slepem zaupanju v "samoregulativno hipotezo", po kateri naj bi trgi povsem dobro shajali brez pomoči državnih intervencij. V tem vidiku je pomembno tudi, da se jih samo 16 odstotkov brez zadržkov strinja, da je model popolne konkurence v splošnem uporabnejši za analiziranje ameriškega gospodarstva kot pa modeli nepopolne konkurence in pajdašenja med firmami. Večina ekonomistov (54 odstotkov) misli ravno nasprotno, kar pomeni, da se zelo dobro zavedajo tržnih nepopolnosti, ki nas bremenijo v resničnem življenju. Večina (54 odstotkov) jih zavrača idejo, da bi zmanjšanje davčne stopnje na kapitalske dobičke spodbudilo investiranje in gospodarsko rast; samo 21 odstotkov se jih strinja s to trditvijo brez zadržkov. Večina (52 odstotkov) tudi ne verjame, da ameriško gospodarstvo ponuja dovolj priložnosti za družbeno mobilnost. Je to apologija brezkompromisnega socialnega darvinizma, ki jo ekonomski vedi pripisujejo populisti?
Prav ekonomija nas že desetletja uči, da ljudje niso narcisistični racionalni atomi brez morale
Ekonomisti so po nastanku svoje vede dolgo časa uporabljali poenostavljajočo predpostavko o človeškem obnašanju, da so lahko gradili razlagalne modele, s katerimi so poskušali razumeti sicer izjemno kompleksnost delovanja ekonomskih sistemov. Ta predpostavka (oziroma sklop predpostavk) se včasih imenuje homo economicus. Namen vsake znanosti je osmisliti si nerazumljivo kompleksnost s pomočjo razgradnje kompleksnih celot na enostavnejše (in zato razumljivejše) sestavne delce. To ni zelo drugače od namena, s katerim ustvarjamo zemljevide. Dobri zemljevidi so izrazita (a uporabna, razumna) poenostavitev kompleksnosti resničnega sveta, s pomočjo katere se lahko natančno orientiramo pri svojem premikanju. Problem tako nikoli ni v delanju predpostavk, poenostavljanju in modeliranju. Nasprotno, to je jedro vsake znanosti. Problem se lahko zgodi le, če so predpostavke napačne in poenostavljanje pretirano.
Ekonomisti so od začetka vedeli, da je homo economicus enostranska in zato le zelo približna poenostavitev resnične kompleksnosti človeških bitij. Nihče ni nikoli popolnoma informiran, popolnoma samozainteresiran in racionalen akter. Ampak zgolj izpostavljanje tega dejstva ne pripomore h grajenju zanesljivejših, bolj realističnih ekonomskih modelov. Ekonomisti so namreč potrebovali delujočo alternativo za homo economicusa, ne le preproste kritike.
Ko je v drugi polovici 20. stoletja veda začela postajati bolj empirična in eksperimentalna, se je iskanje takšne alternative pospešilo. Modelom, ki predpostavljajo akterje z asimetričnimi ali kako drugače nepopolnimi informacijami, so v sedemdesetih letih dali zagon George Akerlof, Michael Spence in George Stiglitz. Nove predpostavke o naravi človeškega ekonomskega obnašanja sta dodala Daniel Kahneman in Amos Tversky leta 1979 s pomočjo eksperimentov, tako kot Richard Thaler približno desetletje pozneje. Področje "vedenjske ekonomije" je od takrat postalo eno najbolj prepoznavnih, uveljavljenih in vznemirljivih vidikov ekonomske znanosti.
Približno pred 25 leti, v poznih devetdesetih, je denimo vrsta interdisciplinarnih ekonomistov, ko sta Joseph Henrich in Herbert Gintis, potovala po svetu ter na različnih kontinentih in v družbah, ki so zelo drugačne od modernih industrijskih, izvajala vedenjske eksperimente. Pričakovali so, da ne bodo našli nobenih sledi preprostega homo economicusa, toda zanimalo jih je, ali bodo vendarle odkrili uporabne vzorce, s katerimi bi lahko obogatili obstoječe ekonomske modele.
Ugotovili so troje. Prvič, skoraj nihče ni brezpogojni altruist ali brezpogojni sebičnež. Drugič, večina ljudi (ne glede na družbo, ki so jo preučevali) je vsaj v grobem nagnjena k recipročnosti in deljenju – moralnemu principu. Tretjič, točna stopnja recipročnosti in razsežnost deljenja sta močno pogojeni z družbenimi in skupnostnimi okoliščinami. Člani družb, ki so bolj vpete v tržno menjavo in kjer so koristi od vzajemnega sodelovanja večje, izkazujejo višje in enakomernejše oblike recipročnosti (deljenje po pravičnem razmerju 50:50) v eksperimentih. V eni slavni študiji iz leta 2001 tako zaključujejo, da "čeprav naši rezultati ne implicirajo, da morajo ekonomisti zavreči okvir racionalnega akterja, vendarle nakazujejo dva velika popravka". Modeli ne smejo predpostavljati, da so ljudje povsem sebični, in ne smejo biti slepi za učinek okolja. Skupina izjemno vplivnih ekonomistov denimo v slavnem zborniku (s pomenljivim naslovom Moral Sentiments and Material Interests) iz leta 2005 argumentira, "da sodelovanje izhaja ne iz prikritega sebičnega interesa, marveč iz prisotnosti 'močnih reciprokatorjev' v družbenih skupinah".
Takšne in podobne eksperimente izvajajo zdaj že več kot tri desetletja ter z njimi potrjujejo in modificirajo opisane uvide. Tako tudi nadgrajujejo, bogatijo ekonomsko modeliranje človeškega obnašanja. Med vplivnimi novimi modeli, s katerimi se izrazito ukvarjajo, so tako imenovani modeli ljudi kot "pogojnih sodelovalcev" (Conditional Cooperators v angleščini), "šibkih reciprokatorjev" (Weak Reciprocators) in "močnih reciprokatorjev" (Strong Reciprocator). O dogmatični, enoumni privrženosti predeksperimentalni, naivni podobi človeka kot popolnoma racionalnega egoista ni ne duha ne sluha.
Revolucija (družboslovne) kredibilnosti
Populistični kritiki se norčujejo iz statusa ekonomije kot "kraljice znanosti", saj jo vidijo predvsem kot ideološko tovarno neznanstvene propagande. Toda ironija je, da so v preteklih nekaj desetletjih ravno ekonomisti tisti družboslovci, ki so najresneje vzeli metodološko krizo družboslovja in se nanjo produktivno odzvali. Kot je danes dobro znano, imamo v družboslovju resne težave s ponovljivostjo raziskav in z odkrivanjem vzročnih (namesto le korelativnih) povezav med dogodki. Ekonomisti z Edwardom Leamerjem na čelu so se že zgodaj, v osemdesetih letih 20. stoletja, začeli zavedati, da standardne statistične analize podatkov, ki niso bili pridobljeni na eksperimentalni način, niso pretirano uporabne. Namreč, ko s standardno statistiko najdemo pozitivno povezavo med denimo ekonomskim razvojem in demokracijo, ali pa med korupcijo in neenakostjo, ne moremo vedeti, ali prva spremenljivka povzroča drugo ali morebiti velja obratno. Je ekonomski razvoj povečal demokracijo ali je demokracija povečala ekonomski razvoj? Še več, ne moremo zares vedeti, ali med obema spremenljivkama sploh obstaja kakršnakoli vzročna povezava. Možno je namreč, da imamo v resničnem svetu tretje, skrite spremenljivke, ki jih nismo zajeli v analizi, čeprav so ravno one odgovorne za povečanje tako razvoja kot demokracije hkrati (to bi lahko denimo bila visoka stopnja zaupanja med prebivalstvom, ki vodi tako k razvoju in demokraciji). Pogosto se najverjetneje zgodi točno to – odkritje navidezne povezave med dvema spremenljivkama, ki v resnici izvira od drugod – saj lahko v svojih analizah kontroliramo zgolj za nekaj skritih spremenljivk, ne pa za vse.
Da bi se tem težavam izognili, bi potrebovali eksperimente. V eksperimentu so ljudje (ali države) naključno razdeljeni v kontrolno in eksperimentalno skupino. Ena skupina prejme tretma, druga zgolj placebo. Ker je bilo sortiranje v skupine naključno, se sistematični vpliv skritih tretjih spremenljivk (revščina in bogastvo, zaupanje in nezaupanje, slabo zdravje in dobro zdravje, moški in ženski spol, itd.) ob dovolj velikem vzorcu izniči. Če na koncu eksperimenta ugotovimo, da med skupinama obstaja statistično značilna razlika, ta očitno lahko izhaja le iz tretmaja, ki ga je prejela eksperimentalna skupina.
Zaradi predvidljivih logističnih in etičnih razlogov v družboslovju običajno ne moremo izvesti takšnih eksperimentov. Narobe (in nemogoče) bi bilo 50 naključnim državam za 10 let zvišati neenakost, 50 državam pa ne, da bi videli, kaj se bo zgodilo z zdravjem njihovega prebivalstva. Toda ekonomisti so vztrajali, da standardne naivne statistične analize ne morejo biti znanstveno utemeljene, če nas zanimajo vzročni učinki.
Ideja, da ekonomska veda nudi elegantno podlago za slepo zaupanje v popolnoma prosti trg in sprivatizirano družbo brez države ali da so ekonomisti v tak ideal slepo zaljubljeni, je skoraj smešno zmotna.
Populisti se motijo
V zadnjih nekaj desetletjih so zato izumili (ali ponovno izumili in dodelali) ter popularizirali zahtevnejše statistične metode in obdelave podatkov, s katerimi se lahko prebijemo do kvazieksperimentalnih analiz in rezultatov. Za svoje temeljne prispevke k tej tako imenovani revoluciji kredibilnosti so leta 2021 Guido Imbens, Joshua Angrist in David Card dobili ekonomsko Nobelovo nagrado. Najvplivnejše kvazieksperimentalne metode so regresijska diskontinuiteta, raba eksogenih instrumentalnih spremenljivk, regresija razlik v razlikah in metoda sintetične kontrole. Te metode izkoriščajo naravne eksperimente oziroma jih natančno in empirično utemeljeno simulirajo z namenom, da bi bilo sklepanje o vzročnosti v družboslovju zanesljivejše.
Omenjena metodološka revolucija ni pomembna le za znanost samo po sebi, marveč ima lahko tudi zanimive politične vplive. Namreč, natanko s temi metodami so ekonomisti s Cardom na čelu od devetdesetih let naprej uspeli ugotoviti, da zakoni o minimalni plači (ali dvigu minimalne plače) najverjetneje ne povečajo brezposelnosti delavcev, kot so se sicer nekoč bali na podlagi golih teoretskih razmislekov in preprostih statističnih metod. Zasuk konsenza je dramatičen: leta 1978 so ankete odkrivale, da okoli 90 odstotkov ekonomistov misli, da minimalne plače izrazito povečajo brezposelnost med nizko plačanimi delavci. Leta 2015 je delež takšnih ekonomistov znašal le še 26 odstotkov. Seveda ne moremo vedeti, ali se je ta sprememba zgodila zaradi Cardovih pionirskih in kasnejših študij minimalne plače, toda špekuliramo lahko, da so k zasuku vsaj nekaj prispevale.
Čeprav je trenutno ekonomija edina družbena veda, kjer kvazieksperimentalne metode veljajo za zlati standard in se jih množično uporablja, novica k sreči prihaja tudi na druga področja družboslovja, predvsem v politično znanost in deloma sociologijo. Pravzaprav sta pred kratkim prav sociologa Adaner Usmani in John Clegg z eno od ekonometričnih metod uspela odkriti nov rezultat glede učinka brezposelnosti na stopnjo prebivalstva, ki je v zaporu. Čeprav bi teoretsko pričakovali pozitivni učinek, Usmani in Clegg povzameta široko obstoječo literaturo, ki ne uspe empirično najti takšnega učinka z navadnimi statističnimi analizami. Z rabo premetene kvazieksperimentalne instrumentalne spremenljivke ugotovita, da je učinek pozitiven in velik. Prav tako ugotovita, da je zaradi skupka skritih spremenljivk ta učinek neviden v navadnih analizah.
Populisti se motijo. Uprimo se njihovemu neinformiranemu hujskanju proti kraljici znanosti. Več ekonomije, prosim!
