"To je seveda dober kazalnik, ne pokaže pa celotne slike. Zelo nizka stopnja brezposelnosti ne pove na primer nič o tem, kakšne so te zaposlitve in kako visoke so plače. Ko stvar vzamemo pod drobnogled, vseeno ugotovimo, da imamo v Sloveniji še vedno precej negotovih oziroma prekarnih zaposlitev in da plače ne dohajajo rasti inflacije. Zaposlitev je težko napolnjena s smislom, če si z delom ne moreš privoščiti stanovanja ali neke kakovosti življenja, če se samo iz meseca v mesec sprašuješ, kako boš plačal račune, in vsak mesec končaš s praznim bančnim računom. Ko gledamo statistiko brezposelnosti, se velja zavedati, da nanjo vplivajo tudi širši dejavniki.
Denimo demografska slika. Evropa počasi izgublja delovno silo, zato je toliko bolj logično, da je večina ljudi zaposlenih. V trenutnih razmerah, ko se povsod po Evropi srečujemo s primanjkljajem delavcev, bi bilo predvsem ključno, da se začnemo resno pogovarjati o izboljšanju delovnih razmer. Torej ne samo o službah kot takih, temveč tudi o kakovosti služb. Na žalost se zgodi bolj malo. Zato bi težko rekla, da občutim kakšen poseben občutek miru. Daleč od tega. Dokler morajo ljudje še vedno kombinirati tudi več služb naenkrat ali sprejemati izkoriščevalske službe, da lahko preživijo, sindikalni boj ni končan.
Vedno znova sem presenečena nad brezsramnim jamranjem delodajalcev, ki sami sebe prikazujejo kot največje žrtve. Kot da se ne zavedajo, da imajo pod seboj ljudi, ki se soočajo z resnimi izzivi. Ko to gledam, sem lahko samo ogorčena, kaj vse si dovolijo. Dejstva namreč ne govorijo v prid teh izjav. Zgodovina delovnih razmerij v Sloveniji ni vodila v večjo zaščito delavcev in njihovih zaposlitev, pač pa v fleksibilizacijo trga dela."
