Boštjan Narat
ONA: Evo, kopalnica je zrihtana. Ti si?
ON: (rahlo zmeden) Sem, mislim, ja, sem. Odvisno, kako to misliš.
ONA: Kako to mislim? Nič metafizičnega. A si končal s kuhinjo?
ON: Sem. Samo tale reč me malo mede.
ONA: (Pomoli glavo skozi vrata.) Katera reč?
ON: Tale. (V roki drži majhno skodelico. V njej sta dva vijaka.) Kaj je tole? Kam spada?
ONA: Pojma nimam. A sta od police z začimbami?
ON: Dvomim. Gotovo imata neko vezo z obnovo. Ko smo se vselili. Pa očitno sta pomembna, če sem ju pospravil.
ONA: Če ju tri leta nisi rabil, nista važna, stanovanje je še kar v enem kosu. Zabriši ju stran, itak sta že malo zarjavela.
ON: Ma ne vem, raje ne. Ju bom dal nazaj, za vsak primer.
ONA: Kakorkoli. A greva po otroka? Malo se že mudi.
ON: Greva. Samo trenutek. (Vijaka pospravi v posodo in jo odloži na vrh police z začimbami. V predsobi se obujeta in zapustita prizorišče. Stanovanje ostane samo.)
* * *
ONA: A daš, prosim, gor vodo za makarone? Bom jaz naredila omako, samo še tuš zrihtam.
ON: Okej, takoj, samo ...
ONA: (Pogleda iz kopalnice.) Kaj pa delaš na stolu?
ON: Brišem police na vrhu, ne vem, kdaj sem jih nazadnje. Pa tole sem našel. (V roki drži majhno skodelico. V njej sta dva vijaka.)
ONA: Kaj pa je to?
ON: Ne vem. Nekam spadata. Verjetno.
ONA: Vse nekam spada. Verjetno. Tale dva po mojem spadata v smeti. Malo sta že rjava.
ON: Ja, ampak ... Ne vem, mogoče sta pomembna. Skoraj gotovo sta pomembna, če sta pospravljena.
ONA: Pa ju daj nazaj, saj je vseeno. Daj tisto vodo gor, otroka prideta čez pol ure, po kosilu pa gremo k mojim.
ON: A, tisti dan v tednu.
ONA: Ja, tisti dan v tednu. A mamo kaj kisle smetane?
ON: (Odloži skodelico na vrh omare. Stopi s stola, odpre vrata hladilnika.) Ena je, že odprta. Čakaj, da preverim, če je okej.
* * *
ON: A prideš, prosim, za trenutek sem?
ONA: Ja, seveda. Kaj pa je?
ON: Križ, spet me zajebava. A lahko pogledaš, kaj je tista reč na omari? Neka skodelica, ne dosežem je.
ONA: (Stopi na stol.) A tole?
ON: Ja, tole. Kaj je v njej?
ONA: Šrauf, vijak. Dva vijaka. Od česa pa sta?
ON: Ne vem. Se mi zdi, da sem ju že enkrat videl, ampak pojma nimam. Pa zarjavela sta, ju bom zabrisal stran.
ONA: Raje ne. Kaj pa, če sta pomembna?
ON: Po mojem nista, če ne, se ne bi svaljkala tam gori.
ONA: Saj je vseeno, ju bom dala nazaj. Otroka bosta kmalu tu, pa tamale pripeljeta.
ON: Oba? Vse štiri?
ONA: Mhm. Danes dobiva polno zasedbo.
ON: Uf, moram zrihtat križ. Kje je tista konjska zadeva?
* * *
ONA: Lepo je bilo.
ON: Ja, če so taka druženja lahko lepa.
ONA: Saj veš, kaj mislim.
ON: Vem.
ONA: Pa lepo so zapeli tisti fotrov komad.
ON: So. Tudi njej bi bilo všeč. (Nekaj trenutkov sta oba tiho.)
ONA: Saj delava prav?
ON: A to, da prodajava?
ONA: Ja, to. Na trenutke imam slabo vest. Najino otroštvo pa te zadeve.
ON: Najino otroštvo, ampak njuno stanovanje. Njuno življenje, njuna zgodba ... midva sva šla naprej. A si predstavljaš, da bi živela tu?
ONA: Ne, saj imaš prav. Krasno je bilo, ampak naj pride sem nekdo brez spominov. Pa zdaj, ko je prazno, je malo lažje sprejet ta scenarij. (Spet tišina.)
ONA: Kdaj pa se začnejo ogledi?
ON: Naslednji teden.
ONA: Ampak zrihtano je vse?
ON: Je, sem že preveril. Samo kuhinjo bi še enkrat pogledal, če se kje še kaj valja.
(Stopita v kuhinjo, ONA odpira predale, ON stopi na stol in pogleda na vrh polic.)
ON: Čakaj, tam zadaj je nekaj.
ONA: Kaj pa?
ON: Neka skodelica.
ONA: In? Kaj je v njej?
ON: Šrauf. Vijak. Dva vijaka.
ONA: Od česa pa sta?
ON: Pojma nimam.
ONA: Mislim, kam spadata ... ja, oprosti, pojma nimaš.
ON: Kaj pa naj z njima? Čisto sta že rjava.
ONA: Ne vem, a ju vrževa stran? (Gledata skodelico z vijakoma. Sosed zažene bormašino.)
ON: Ju bom dal nazaj. Mogoče se pa izkaže, da sta pomembna.
ONA: No, stanovanje brez teh dveh po mojem ne bo razpadlo.
ON: Res je, čeprav stvari rade razpadejo zaradi povsem nepričakovanih vzrokov.
ONA: Prav imaš, pesnik. Kot vedno. (Nasmehneta se. Sosed ugasne bormašino. Spet nekaj trenutkov tišine.)
ON: Greva?
ONA: Greva.
(Odideta. Stanovanje ostane samo. Dokončno oziroma do nadaljnjega.)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
