Volilni glas dam

V soočenjih županskih kandidatov v Mariboru je bil govor tudi o umirajočem jedru mesta. Gledal sem jih stati bele pred vigvamom in jih slišal govoriti, kot da ne vedo, da so rdeči pod kožo. Kot da se pogovarjajo o indijanskem rezervatu in ne o - o tem je svojčas pisal pesnik in filozof Marijan Kramberger - prostoru, ki žarči, od tega, kaj, pa je odvisno tudi tisto naokoli. Odnosu do mestnega središča v Mariboru so spremembe konec osemdesetih prejšnjega stoletja posekale korenine. In tako je ostalo. To ni težko opaziti, tudi če samo tu in tam hodiš po Gosposki. Jaz sem se zaradi občinarskega odnosa do tega dela mesta celo odselil iz svojega stanovanja v mestnem središču in bom povsem konkreten, zakaj sem to storil.
Sem vztrajal in opozarjal, da tisto, kar (si) dovoli mestna oblast, ni prav, a ni šlo, ni bilo za zdržati. Seveda človek v mestnem jedru (moje stanovanje je v Vetrinjski ulici) mora računati s tem, da mora biti neprostovoljni poslušalec pogovorov z ulice (ja, čisto vse se sliši, bom enkrat napisal zgodbo, o čem vse se ljudje menijo pod okni, ko mislijo, da jih nihče ne čuje), da se nasproti odprtega okna postavi ulični glasbenik, da se z Grajskega in Štukljevega trga slišijo koncerti. Tudi to, da se sliši koncert z dvorišča Vetrinjskega dvorca, še nekako gre (če ni udarjanje elektronskega bobna ob treh ali štirih zjutraj), ni pa mogoče potrpeti ob disko čagah v Pisarni in Udarniku (Pisarna je en sam prostor s kadilnico na ulici, pet metrov od oken najlepše stanovanjske hiše v Mariboru, Udarnik je zvočno neizoliran prostor v stanovanjski hiši sredi mesta, v katerem so rave partiji do petih zjutraj). Moral sem oditi.