Kako se človek pogovarja z notranjim jazom? Je to dialog? Monolog? Se sploh pogovarja, premišlja svoja dejanja, si izstavlja račune? Se tega procesa zaveda? Pojma nimam, kako to počne Donald Trump. Če držijo lepe besede, s katerim so na republikanski konvenciji opisovali ljubljenega vodjo, gre za zelo rahločutnega, empatičnega človeka. Svetovalka v Beli hiši, strokovnjakinja za javno mnenje in politični marketing Kellyanne Conway, ki se prav zdaj poslavlja od ekipe, je javnost prepričevala, kako zelo Trump, doslej skorajda simbol mizoginije, zaupa ženskam in jih podpira. Ampak niso samo ženske tiste, ki uživajo brezmejno predsednikovo podporo: "Na lastne oči sem velikokrat videla, kako je predsednik tolažil otroka, ki je izgubil starše, starša, ki je izgubil otroka, delavca, ki je izgubil službo, mladostnika, ki je zapadel mamilom. Ne izgubite upanja, niste sami, pomembni ste." Ne vem. Prej se mi zdi, da je notranji glas rekel Trumpu: "Reci! Ti samo reci. In vse bodo kupili!"
Dva tedna sem dan za dnem spremljal obe konvenciji, najprej demokratsko, nato še republikansko. Zdelo se mi je, da so demokrati dobro zajeli bistvo Združenih držav z vključevanjem ljudi različnih ras, etničnih pripadnosti, jezikovnih skupin, ki so se v virtualno resničnost konvencije vključevali iz svojih okolij. Če kaj, se mi Amerika zdi raznolika. Joe Biden je nastopil s prepričljivim govorom, da, z ostro kritiko na račun Donalda Trumpa, ampak predvsem s pozivom k povezovanju, enotnosti, dostojnosti, ker da Američani zaslužijo boljšo prihodnost od sedanjosti. Ampak ne. Profesor Jeremy Mayer z Univerze Georgea Masona iz Arlingtona v Virginiji me je opozoril, da so republikanci zelo dobro pripravili zlasti prvi večer: "Na govorniški oder so pripeljali prave, tipične, povprečne Američane z močnejšimi govori, kot pa so jih imeli predsednikovi otroci. Še ena očitna razlika – Bidnovi otroci so se na konvenciji pojavljali bistveno manj. Na republikanski konvenciji pa je šest od dvanajstih vidnih govorcev nosilo predsednikov priimek ali pa bilo v zvezi z nekom s tem priimkom. Česa takšnega smo bolj vajeni v Severni Koreji in v podobnih državah. To je v resnici konvencija Donalda Trumpa oziroma njegove družine."
Zgodba Donalda Trumpa, kot jo je razgrnil na konvenciji, je bila dolga, večinoma že nekajkrat povedana, glasna, sovražna – in pretežno zlagana. Predsednik in njegova družina sta javnosti dopovedovala, da živi v najsvetlejšem trenutku v ameriški zgodovini, da so ZDA obvladale pandemijo, gospodarstvo cveti in bo še bolj, predsednik je prežet z demokratičnimi načeli. Vse to lahko Američani izgubijo in zgrmijo v socializem, če se bodo novembra napačno odločili. "Ponosen sem, da jim ustvarjaš pekel. Nikoli ne odnehaj. Ameriko delaš spet varno. Nadaljuj z bojem za pravo stvar. Ameriko delaš spet ponosno. Da, skupaj s pozabljenimi možmi in ženami, ki nenadoma niso več pozabljeni. Ameriko delaš spet veliko," je očeta spodbujal Eric Trump. In predsednik je spet potisnil mejo, do katere si pred njim ni upal nihče, še malce dlje. Poznate občutek, ko vam nekdo samozavestno in poln samega sebe pripoveduje nekaj, za kar iz lastne izkušnje veste, da ne drži, pa se ne pusti motiti in trdi svoje naprej? In vi na koncu razoroženo povesite roke? No, to. Čeprav, kot poudarja Karlyn Bowman s konservativnega think tanka AEI (Ameriški podjetniški inštitut), so raziskave javnega mnenja do lani kazale, da je predsednik Trump dvignil samozavest Američanom, predvsem zaradi ugodnih gospodarskih kazalcev in statistike zaposlovanja.
ZDA so odličen primer, kako zelo sta se pola politične skale razmaknila. Naenkrat je vse v obeh skrajnostih, predsednik pa je človek, ki ni politik in ni sposoben premoščanja razlik
Obiščite spletno stran brez oglasov.
