Dajmo Nikolaju Koršiču novo upanje

Nikolaj Koršič, ki ga večina ljudi pozna po vzdevku Mižek, je bil dolgoletni predsednik Keber kluba, ljubitelj avtomobilov, predvsem hroščev, in vsega, kar je imelo kolesa in je dišalo po bencinu. Njegovi prijatelji in tudi hčerka Niki, s katero smo govorili, se ga spominjajo kot "ezermeštra", kot Prekmurci rečejo vsestranskemu mojstru. Mižek je nenehno kaj delal in bi mu mirne duše lahko rekli "migec", saj sploh ni znal biti pri miru, pri ustvarjanju pa je bil zelo spretnih rok. Zdaj so te roke negibne. Že tri leta.
Mižek biva v Domu starejših v Rakičanu, kamor so ga premestili iz bolnišnice po prometni nesreči. V domu ga vsako nedeljo obišče hčerka Niki, ki z mamo živi v Apačah, dela pa v dveh frizerskih salonih. Čeprav sta se mama in oče ločila, se očeta iz svojega otroštva rada spominja.
"Vsak drugi konec tedna sva se videla. Prišel je pome in odpeljala sva se na kosilo k babici in dedku, nato pa na Goričko, kjer je imel hišo. Tam sva vedno kaj delala, zunaj ali notri. Ata je kosil, jaz sem grabila ali strigla s škarjami za travo, notri pa sva čistila ... nikoli nisva bila pri miru. Velikokrat sva šla v gozd po gobe, ampak v resnici jih nisva nabirala, saj gob sploh ne poznava. (Smeh.) Šla sva se pač malo sprehajat. Rada sva šla skupaj kam in velikokrat me je peljal tudi na srečanje hroščev. Ko je on organiziral, je bilo vedno odlično. Še bazen so imeli in smo se kopali," je Niki smeje obujala spomine.

"Eno najhujših obdobij v mojem življenju"

Problem pa je bil alkohol, pravi Niki, in zaradi tega sta se njena starša tudi razšla. Alkohol je bil prav tako vzrok prometne nesreče, zaradi katere je Mižek danes priklenjen na posteljo. Niki pripoveduje, da je imela dolgo močan občutek krivde. "Zelo dolgo sem se čutila krivo za njegovo prometno nesrečo. Tisti konec tedna bi morala namreč iti k njemu, pa nisem šla, saj smo šli z družino na morje. Grozno sem se počutila, res grozno. To je bilo eno najhujših obdobij v mojem življenju. Nisem se mogla otresti misli, da se mu to ne bi zgodilo, če bi bila pri njem," je svoja občutja razkrila Niki.

Žalostna odhaja od njega

Nikolaju Koršiču želijo prav tako pomagati njegovi prijatelji in v spremstvu njegove prijateljice smo ga tudi obiskali. A ni bil videti posebno dobro in tudi ni bil kaj zgovoren. Povedal je le, da bi mu koristil računalnik. Ena od njegovih prijateljic pravi, da je bil Mižek od nekdaj navdušen reševalec križank, zlasti je imel rad križanke v nemškem jeziku. Zdaj pa se ji zdi, doda, da mu pešajo kognitivne funkcije, zato je vedno bolj žalostna, ko odhaja od njega. "Ne spomni se več nekaterih besed, med govorom se ustavi in išče besedo, potem obupa in reče, da ni važno. Zdi se mi tudi, da je dezorientiran tako v prostoru kot v času. Nujno potrebuje računalnik, da bi lahko migal - vsaj z možgani. Tudi sam je rekel, da bi bral, pa nima česa. Skoraj sem se zjokala tam. A če dobi računalnik, bo bolje in miselne funkcije se mu bodo hitro vrnile," upa prijateljica.
Tudi Niki pravi, da bi bilo to za očeta res dobro, in doda: "Včasih se mi zdi, da pozabi, da ne more hoditi. Govori mi, kako je šel ven, vozil in podobno. Mislim, da bi mu računalnik vsaj malo, kolikor se to pač da tetraplegiku, olajšal življenje. In olepšal. Tudi midva bi lahko pogosteje komunicirala, ker zdaj se ne moreva slišati niti po telefonu. S pomočjo računalnika bi lahko poleg vsega drugega tudi telefoniral." Z računalnikom, pravijo prijatelji, bodo dali njegovemu življenju vsaj malo smisla: "Ne smemo obupati, Mižek ni star in z računalnikom lahko najde nov smisel. Zdaj se zdi, da je že vdan v usodo, in se sploh ne bori. A to ne drži - Mižek je borec, mi mu moramo vsaj malo pomagati."