Gimnazijo v Monoštru so obiskovali tudi Slovenci

Gimnazija Mihalya Vörösmartyja Monošter, ki je to ime dobila leta 1976, je bila do leta 1919, ko je bila ustanovljena gimnazija v Murski Soboti, osrednja srednješolska izobraževalna ustanova v tedanji Slovenski krajini, ki jo danes poznamo kot Prekmurje in Porabje. Gimnazija, ki so jo obiskovali tudi prekmurski in porabski dijaki, katerih materni jezik je bila slovenščina, je zaradi dobre organiziranosti, vsebinsko bogatega predmetnika in poudarka na učenju jezikov imela velik pomen za mladino iz Slovenske krajine tudi po letu 1919 oziroma po priključitvi Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dijaki so namreč dobili celostno humanistično znanje.

Gimnazija Monošter v slovenskem zgodovinopisju doslej ni bila podrobneje predstavljena in ovrednotena, zato se je Klaudija Sedar iz Pokrajinske in študijske knjižnice (PIŠK) Murska Sobota lani odločila, da bo v publikaciji preučila njen pomen in vlogo kot pomembne izobraževalne ustanove od konca 19. stoletja. "Iz dosedanjih zapisov v slovenskem jeziku najpogosteje razberemo le, da ta gimnazija ni imela večjega vpliva na Slovence, ki so prihajali iz Slovenske krajine, in da jo je obiskovalo neznatno število. Zadala sem si podrobneje raziskati, ali je bilo res tako, moje raziskovanje pa zajema obdobje od leta 1893, ko je bila gimnazija v Monoštru ustanovljena, do leta 1948," je pojasnila avtorica publikacije Gimnazija v Monoštru in njen pomen za Slovence v Slovenski krajini.

Pet poglavij

Ker je avtorica v PIŠK Murska Sobota našla premalo gradiva, jo je pot vodila v Monošter, kjer sta ji dostop do arhiva gimnazije omogočila tamkajšnja ravnateljica Eva Balogh in profesor slovenskega jezika Norbert Gerenčer. "Manjkajoče letopise, predvsem tiste okrog leta 1919, so mi poslali iz županijske knjižnice v Sombotelu, napotke za iskanje dodatnega gradiva in fotografije pa sem prejela v Mestni knjižnici in muzeju Mora Ferenc v Monoštru," je ob predstavitvi publikacije na generalnem konzulatu Republike Slovenije v Monoštru pojasnila Sedarjeva.

Delo, katerega izdajo je finančno podprl Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, daje vpogled v obdobje od ustanovitve Madžarske kraljevske državne gimnazije leta 1893 do leta 1948 oziroma obdobja železne zavese in v tem smislu tudi narodnostno-kulturnega molka. Publikacija je razdeljena na pet poglavij. Prvi dve, ki dajeta splošni okvir o zgodovini Porabja in mesta Monošter, sta potrebni za razumevanje osrednjega poglavja, v katerem so predstavljeni zgodovinski mejniki v razvoju gimnazije, šolski sistem in njegove spremembe, šolski predmetniki, pa tudi dijaki. Poseben poudarek je namenjen dijakom iz današnjega Prekmurja in Porabja, posamično so tudi predstavljeni vsi maturanti iz Prekmurja, ki so v obravnavanem obdobju obiskovali gimnazijo. Zadnje poglavje je iztočnica za nadaljnje raziskovanje.

Slovenščina po 90 letih

Gimnazijo, katere poslopje je bilo zgrajeno leta 1895, so obiskovali učenci iz bližnje in daljne okolice, prvotno je bila namenjena dijakom iz okrajev Güssing (danes v Avstriji), Monošter (na Madžarskem) in Murska Sobota, v katerih je bilo takrat skupno 245 naselij. "Dokumenti, iz katerih sem črpala podatke, kažejo, da so bili glede na narodnost Slovenci tretji po številu, za Madžari in Nemci," pravi sobesednica.

V obdobju, ki ga je zajela raziskava, je gimnazijo obiskovalo najmanj 300 dijakov s slovenskim maternim jezikom, od tega v prvem obdobju, do leta 1919, vsaj sto, v drugem obdobju, do leta 1948, pa vsaj dvesto. "Konkretnejše podatke razberemo iz zrelostnih izpitov, maturo je namreč opravljalo 187 dijakov iz takratne Slovenske krajine. Od leta 1906, ko so maturo na monoštrski gimnaziji prvič opravljali, pa do leta 1948 jo je iz današnjega Porabja opravljalo 153 dijakov, največ iz Monoštra, in 34 iz Prekmurja, največ iz Murske Sobote."

Monoštrska gimnazija, ki je s šolskim letom 1905/06 postala osemrazredna, je vse od ustanovitve dajala velik poudarek poučevanju jezikov. Poleg madžarščine, ki je bila učni jezik, so se dijaki učili tudi latinščine, grščine, francoščine in italijanščine, slovenščina pa se je kot fakultativni predmet začela poučevati šele v šolskem letu 1984/85, od šolskega leta 1989/90 pa kot drugi tuji jezik in kot taka se poučuje še danes.