Nastanitev dodatnih oseb v prezasedene socialnovarstvene zavode ni sprejemljiva zaradi poseganja v ustavne pravice drugih uporabnikov, je nedavno odločilo vrhovno sodišče. Takšno mnenje je zaradi perečega pomanjkanja prostora pomembno za vse socialnovarstvene zavode v Sloveniji, sprejeto pa je bilo po zahtevku Doma Lukavci za revizijo zaradi sodnih postopkov, v katerih se je ta zavod znašel po zavrnitvi osebe, napotene za nastanitev. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in odločilo, da se sklepi nižjih sodišč o obvezni nastanitvi osebe s shizofrenijo brez privolitve na varovanem oddelku Doma Lukavci razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločilo je tudi, da se ta oseba do odločitve sodišča prve stopnje ponovno sprejme v psihiatrični bolnišnici pod posebnim nadzorom oddelka za psihiatrijo UKC Maribor. Prav ta oddelek je lani predlagal premestitev osebe v Lukavce in s tem sprožil razvoj dogodkov.
Postelja v jedilnici
Zavod je premestitvi nasprotoval, saj so imeli oba varovana oddelka zasedena, osebo pa bi lahko nastanili le v jedilnici z dnevnim prostorom, kjer je že bil nastanjen eden od uporabnikov, prostor pa je pod videonadzorom. To pomeni, da ni zagotovljena zasebnost. Prav tako je zavod na osnovi strokovnega mnenja ugotovil, da napoteni osebi glede na njeno zdravstveno stanje ne bi mogli zagotoviti potrebnih strokovnih storitev. Gre za osebo s kronično shizofrensko psihozo, ki ni sposobna za samostojno življenje in je zadnjih osem let večino časa preživela po psihiatričnih bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih, v zavodu Hrastovec pa je storila kaznivo dejanje, saj je ogrožala življenje sostanovalca. Kljub temu da so na podlagi navedenih razlogov nastanitvi te osebe nasprotovali, je Dom Lukavci dobil sklep sodišča, da jo morajo sprejeti. "Zato sem Univerzitetnemu kliničnemu centru Maribor sporočila, da sledimo odločitvam naše komisije za sprejeme, premestitve in odpuste ter mnenju stroke ter da sklepa sodišča o namestitvi ne bomo izvršili," je povedala Stanka Vozlič, direktorica Doma Lukavci.
Izgubili tudi na višjem sodišču
Ker je Vozličeva zavrnila izvrševanje sklepa sodišča, so ji v omenjeni mariborski ustanovi očitali kršenje človekove pravice do nastanitve, na okrajnem sodišču v Ljutomeru pa vložili zahtevek za izvršbo zoper Dom Lukavci in zoper direktorico. To je določilo rok, do katerega mora zavod sprejeti osebo, drugače bi zavod in odgovorno osebo doletela denarna kazen. Vozličeva je povedala, da jim ni preostalo drugega, kot da so sklep sodišča izvršili in osebo januarja sprejeli. "Čeprav nismo bili zmožni zagotavljati varnosti sostanovalcem, po svoje pa so bili s tem ogroženi tudi zaposleni. Neformalno smo namreč ugotovili, da je oseba, ko je bila nastanjena v drugem zavodu, naredila kaznivo dejanje tudi v odnosu do zaposlenega in ne samo do sostanovalca. Predvsem pa ji nismo mogli zagotavljati ustreznih storitev, do katerih ima pravico," je povedala direktorica.
Sočasno z izvršitvijo sklepa sodišča je Dom Lukavci vložil tožbo zoper predlagatelja postopka, torej oddelek za psihiatrijo UKC Maribor. Ker je bila že doslej v sporih sodna praksa takšna, da prezasedenost varovanih oddelkov ni razlog za zavrnitev uporabnikov, se je zavod v pritožbi skliceval na posledice, da zaradi prevelikega števila uporabnikov tem ne morejo zagotoviti potrebnih storitev in da so s tem vsem kršene človekove pravice. Toda s tožbo niso uspeli ne na nižjem ne na višjem sodišču, kot rečeno, pa so dosegli revizijo postopka na vrhovnem sodišču in to, da so osebo morali ponovno sprejeti na mariborskem psihiatričnem oddelku.
To ni samo problem tega zavoda, ampak vseh posebnih socialnovarstvenih zavodov
Stanje že nekaj let skrb vzbujajoče
Vozličeva ugotavlja, da to ni samo njihov problem, ampak problem prezasedenosti vseh posebnih socialnovarstvenih zavodov. "Mi smo imeli od januarja do zdaj v jedilnici z dnevnim prostorom nastanjeni dve osebi, in to celo različnega spola. Potem ko nekomu preteče čas, ki ga mora prebiti na varovanem oddelku, in ga premestimo na odprti oddelek ali nazaj v domače okolje, na njegovo mesto pride nekdo drug. Po sklepu sodišča prihajajo vedno novi uporabniki. Konkretno, ko smo tega gospoda premestili nazaj v UKC Maribor, smo imeli v jedilnici z dnevnim prostorom v varovanem oddelku prosto posteljo le en dan. Že naslednji dan smo dobili nov sklep za sprejem," je skrb vzbujajoče stanje, ki traja že vsaj štiri leta, predstavila Vozličeva. Zaradi takšnih razmer so se pritoževali in prosili za pomoč vse pristojne institucije, od varuha človekovih pravic do ministrstva, socialnega inšpektorata in sodišča, vendar brez uspeha.
Problemu je v takšnih razsežnostih izbilo dno, ko je prišlo v kazenskem zakoniku do spremembe trajanja obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ta sme trajati največ pet let in ne več deset let kot prej. "In po petih letih se je 'na cesti' znašlo veliko ljudi, ki jih niso imeli kam dati, pa so jih nastanili v socialnovarstvene zavode. Naš problem pa je, da ko jih enkrat nastanijo - tudi če jim nismo kos pri zagotavljanju storitev -, jih nimamo več kam vrniti. Na psihiatriji je zdravljenje končano, mi pa jim ne moremo pomagati, saj v bistvu ne sodijo k nam. V tem je srž problema," je pojasnila Vozličeva.
Zakon nalaga, rešitev pa ni
Za takšno stanje je v prvi vrsti odgovorno ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki pa bo vendar moralo do leta 2021 poskrbeti za neke rešitve. Po tem letu bodo glede na nove normative kršene pravice tudi tistim uporabnikom na varovanih oddelkih, ki zdaj bivajo v večposteljnih sobah. Ob ureditvi prostorskih razmer v zavodih pa bo potrebna tudi neka nova sistemska rešitev. Država je po besedah Vozličeve že imenovala projektno skupino, ki pripravlja ustanovitev specializirane enote, kamor bi lahko prihajali ljudje iz socialnovarstvenih zavodov, psihiatričnih oddelkov ali oddelkov forenzične psihiatrije.
"Pri teh ljudeh gre za visoko tveganje, da dejanja ponovijo, zato je tako pomembno, da je prostor zanje primeren. Problem pa je v tem, da te zadeve tečejo zelo počasi. Ali pa, kar še bolj drži, smo z določeno zakonodajo prehiteli možnosti sočasnega ali predhodnega urejanja zadev. Ko se namreč neka pravila in zakoni sprejmejo, bi morali razmišljati, kako bomo to tudi uresničili," še pove Vozličeva. Sama tudi predlaga, da v kazenski zakonik vrnejo določili o obveznem desetletnem zdravljenju in o varstvu v zdravstveni ustanovi, dokler ne bo delovala omenjena specializirana enota in ne bo rešen prostorski problem.
