Doktorica kemije in kemijske tehnologije Mirjana Küzma iz Gančan je po končanem študiju najprej sedem let živela in delala v Singapurju, zdaj pa že dobra štiri leta z družino živi v mestu Hongkong. To še vedno deluje kot posebno administrativno območje Kitajske z lastno vlado in ekonomskim sistemom, predvsem pa s svojim načinom življenja in kulturo. Toda zaradi sprejetih varovalnih ukrepov zaradi pojava koronavirusa so se razmere v mestu zelo spremenile, pripoveduje Mirjana Küzma. Zato je s hčerkama, šestletno Sofijo in dveletno Silvijo, prišla v Gančane.
Nedavno je sicer še razmišljala o tem, ali bi hčerki začasno pustila pri domačih, saj sta zaradi pogostih obiskov zelo radi pri babici, in se sama vrnila ali pa bo ostala še sama in po dogovoru z delodajalcem delala v Evropi. Opravlja namreč delo znanstvene svetovalke forenzičarke pri svetovalnem podjetju, ki se ukvarja z analizami kemijske kontaminacije ali poškodbe materialov pri ladijskih prevoznikih ali ob drugih nesrečah, za kar jih najemajo zavarovalnice ali vlade. Zato mora ob delu v pisarni velikokrat odpotovati na kraj dogodka in tam ostati tudi do dva tedna, ob tem pa nastopiti kot sodna izvedenka v mednarodnih arbitražnih centrih za spore. Gre torej za zelo fleksibilno delo v globalnem smislu, ki pa ga zdaj zelo otežujejo varovalni ukrepi, ki jih je sprejel Hongkong.
Življenje je bilo prijetno
Küzmova pove, da je Hongkong zelo urejeno mesto in do nedavnega je bilo tudi življenje tam dobro ter vzdušje zelo prijetno. Junija pa so se zadeve začele spreminjati, saj so se začele demonstracije zoper kitajski režim. Namen demonstracij je najprej dajal dober občutek, pove sogovornica, protestniki pa so na različne načine obveščali javnost, v katerih predelih se bodo odvijale demonstracije, kar je pomenilo, da je bolje, da drugi tja ne zahajajo. Toda po treh mesecih so protestniki to prakso opustili, vse več je bilo nasilnih izgredov, s tem pa se je v mestu začelo stopnjevati nelagodje. Demonstracije so decembra postale tako obsežne, da so celo za dva tedna zaprli šole in tudi Mirjana je morala teden dni delati od doma.
Negotovost vse večja
Kljub majhni ogroženosti pa je življenje v Hongkongu vse težje, pove Mirjana, vlada pa je že tudi napovedala, da bodo šole ostale zaprte do konca marca. Zato je hčerki tudi pripeljala domov v Gančane in ju tukaj vpisala v vrtec in šolo, ki pa ju bosta začeli obiskovati šele čez dva tedna. Mirjana ne želi, da bi bili starši drugih otrok v skrbeh, z obema hčerkama pa je že tudi bila na pregledu pri zdravniku. "Razumem bojazen nekaterih, zato svojih otrok brez zdravniškega pregleda ne bi pošiljala v šolo in vrtec. O tem, da smo prišle domov, sem obvestila tudi zdravstveno ministrstvo," je povedala. Še preden se je s hčerkama vkrcala na letalo, so jih najprej temeljito pregledali na letališču v Hongkongu, nato pa še enkrat enako dosledno ob pristanku v Londonu. Nato so poletele v Budimpešto in pred skoraj dvema tednoma prišle v Gančane.
Širjenja virusa ni največja težava, s katero se zdaj srečuje
Zakaj sploh v Hongkong
Že v času doktorskega študija, ki ga je opravljala na Švedskem, je spoznala, da si bo po končanem šolanju izkušnje morala nabirati v tujini. Prva priložnost se ji je ponudila v Singapurju, ki velja za mesto izjemnih priložnosti, in čeprav je mislila, da se bo čez nekaj časa vrnila domov, se je tam poročila in zaposlila v industriji. V Hongkong se je z možem Zoranom in hčerko preselila predvsem zaradi moževe zaposlitve. Singapur se je namreč začel zapirati pred tujci, ki so jim podeljevali najprej triletna delovna dovoljenja, potem pa jih začeli skrajševati.
Tudi v Hongkongu si najprej tujec, ki domačinom postaneš enak, ko dobiš stalno prebivališče, za tega pa lahko zaprosiš šele po sedemletnem bivanju v mestu. Za Mirjano te kvote zaradi njene izobrazbe ne veljajo. "Gre za veliko mesto, kjer živi veliko tujcev. Domačini jih sprejemajo, saj vedo, da brez tujcev Singapur in Hongkong ne bi bila to, kar sta. Zavarovalništvo in banke pa tudi industrija namreč slonijo na tujih podjetjih," je povedala sogovornica. Kako si sprejet, pa je odvisno predvsem od tega, kako si odprt za druge in pripravljen sprejeti tamkajšnji način življenja in kulturo oziroma se integrirati.
