"V omari želim imeti vsaj še en kos Murinega oblačila," je dejala znanka, ki se je odpravljala v trgovino Mura na Plesah v Murski Soboti. Tam jih prodajajo po polovični ceni, in čeprav gre za oblačila, ki so jih sešili v podjetju Arum, ostalini nekdanje Mure, so še vedno opremljena z našitkom Mura. V ozadju te želje je morda prestiž klasike, ki presega trend muhe enodnevnice v oblačilni industriji, ali "gvanta", ki se še vedno lahko ponaša z vrhunsko izdelavo in kakovostjo blaga. Ali gre morda za osebni poklon še zadnjim 245 delavkam in delavcem nekdanje Mure, ki jih je po stečaju velike Mure oktobra 2009 in nato Aha Mure maja 2014 julija 2019 znova zadel stečaj, tokrat podjetja Arum. Ali pa je imeti vsaj še en kos Murinega oblačila v omari želja zaradi neke nostalgije. Morda gre tudi za to, torej nostalgijo, pomešano s spoštovanjem do vrhunske blagovne znamke, kar je Mura nedvomno bila. Ena od številnih, ki jih je imelo Pomurje v preteklosti. Bile so kazalec gospodarske razvitosti in moči regije, ki po razvitosti ni bila od nekdaj na repu. Blagovne znamke so bile kruh in sol za ljudi. Zaradi njihovega slovesa so se počutili pomembne, se z njimi poistovetili in bile so jim v ponos. Kaj od velikih imen nam je sploh še ostalo?
Murina blagovna znamka ima za seboj izjemno zgodbo (Brand Story), ki pa je zdaj, vsaj tako se zdi, nihče noče. Stečajni upravitelj Aruma Igor Bončina namreč zanjo in še za dve manj znani ni dobil kupca. Zadnja odkupna cena zavarovane blagovne znamke Mura je bila nekaj več kot trideset tisoč evrov, preostalih dveh pa po deset tisoč evrov.
Ker na prvo zbiranje zavezujočih ponudb ni prišla nobena ponudba, bo stečajni upravitelj sodišču predlagal nov sklep o prodaji. Kdaj bo prišel kupec, če sploh, je težko napovedati, še večja neznanka je, koliko bi bil pripravljen za ime plačati. Kajti pri poslu čustva običajno ne igrajo nobene vloge, tudi nostalgija ne.
