Skoraj nadzemeljska je, ko na konicah prstov priteče na oder in v čudovitem tutu krilcu z mehkimi, elegantnimi gibi pripoveduje zgodbo. Publika ob na videz lahkotnih skokih zadržuje dih, medtem ko plesalci slikajo iluzijo, pod katero nemo brbota nečloveški napor. A koliko nas vidi onkraj baletne pravljice? "V resnici smo skoraj invalidi. To je bizarnost tega sveta," pove balerina Ana Klašnja, ki je na našo prošnjo prvič spregovorila o temni plati baleta, kamor ne posijejo žarometi.
Priznana solistka baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana o plesu pripoveduje z obiljem strasti in ljubezni. Več kot dve desetletji je balet pomenil njeno življenje, oder pa prizorišče, kjer je tkala svoje sanje. Vznemirljiv občutek, ko stopi pred publiko, ji prinaša zadoščenje in ji s kože vsaj za kratek čas izmije rane. Tudi tiste od pastelnih copatkov, v katerih se plesalcem pod lastno težo boleče mečkajo prsti.
Za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo. V obdobju, ko mora na prvo mesto postaviti sebe, svoje zdravje in življenje zunaj operne hiše, je privolila v pogovor in pred nas razgalila resnično življenje filmskega "črnega laboda".
Čeprav balet pooseblja milino, pa gre pravzaprav za neizprosno umetnost, ki poleg talenta terja obilo predanosti, volje in napora. Kaj se skriva za iluzijo, ki si jo pred oči tako pogosto naslikajo mlade plesalke?
Pogosto je želja malih punčk, da bi bile princeske, pa da bi žarele na odru, ampak v resnici balet ne pomeni le odrskega sijaja. Da baletni plesalec pride do tega odra in do trenutka pod žarometi, je toliko odrekanja, žrtvovanja, nesigurnosti vase, tekmovanja, pa tudi fizične in psihične bolečine. Imeti moraš močan karakter, da se lahko spopadaš s konkurenco in da se ne oziraš na druge, saj so v tem svetu tudi ljudje, ki ti ne želijo dobro.
Če nisi stoodstotno prepričan vase, potem tega ne moreš dostaviti na odru. To za seboj potegne marsikaj, najbolj grozno je na primer, ko mesece in mesece delaš in se trudiš, potem ko je čas za nastop, pa ne narediš tako, kot si si želel. Tako razočaraš tudi samega sebe.
Kaj plesalec takrat doživlja? Se je po takšnih trenutkih težko pobrati?
Ja, zelo je težko. Počutiš se tako zelo praznega. Psihično in fizično si utrujen, ker si se boril, da bi do nekje prišel, a tega zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin nisi uresničil. Za baletnika ni hujšega občutka na svetu, še slabše pa je, ker si običajno sam kriv, da se je to zgodilo. Sama zase vem, da je do slabega nastopa prišlo, če nisem dovolj počivala ali pa sem šla raztresena na oder, ker sem se sekirala, kaj bodo drugi rekli. V situacijah torej, ko nisem bila prepričana vase in posledično nisem uživala na odru. Seveda vseeno daš svoj maksimum in poskušaš iz slabega dneva izvleči najboljše. Je pa vseeno pomembno, da si v procesu svoje kariere tako močan, da se ti takšne neprijetnosti čim manjkrat zgodijo. Ampak konec koncev smo samo ljudje …
Za uspeh je torej ključno, da je plesalec sproščen in da uživa na odru, ampak hkrati je najbrž težko odmisliti pričakovanja, ki jih imaš do sebe. Bi rekli, da je to breme, ki lahko naredi veliko škode?
Absolutno! In do tega lahko pride tudi takrat, ko se predstava odlično odvija in si prepričan, da boš vrhunsko izpeljal. Ko se izziva ne lotiš z razumom, ampak z emocijami in pretiranim navdušenjem, se dejansko lahko kaj zgodi … Sama sem si tako strgala sprednjo križno vez. Slab izid je lahko tudi v primerih, ko si v dvorani premalo vadil, pa si v nekem trenutku dobil krila, bil morda prepotenten, nato pa pristal na trdnih tleh. To se mi je denimo zgodilo na predstavi, ki sem jo odlično odplesala, pri zadnjih skokih pa sem poskušala dati od sebe še več, še boljše in višje skočiti … Pa sem potem res skočila, ja. In se poškodovala.
V kakšnem stanju je pravzaprav vaše telo, s kakšnimi poškodbami in zdravstvenimi težavami se srečujete kot balerina?
Skozi svojo kariero sem imela zelo veliko poškodb, na vsaki dve sezoni pa se mi naredi kakšna res huda. Če se takole na hitro sprehodim po spominu, sem imela recimo poškodbe nohtov in prstov, neštetokrat zvine gležnja in pretrgane ligamente, stresni zlom stopalnice, v kolenu nimam sprednje križne vezi, imam delno obrabo kolka … V zgornjem delu telesa se še kar držim, no, razen bolečine v roki, ki nastopi pri obremenitvah. Po eni strani sem torej skoraj invalid, po drugi strani pa sem zelo fit. To je res bizarnost tega sveta. Ker je to na neki način neprofesionalen šport, je poškodb res veliko.
Torej mora biti plesalec izvrstno pripravljen in prepričan vase, pa vendar ne preveč visokoleteč, navdušen. Najbrž je težko loviti ravnovesje?
Dejavnikov, ki privedejo do poškodb, je sicer veliko, jaz pogosto krivim samo sebe, saj so neprijetni izidi povezani tudi s tem, da sem zelo temperamentna in čustvena. Je pa res tudi to, da sem imela velikokrat smolo, ker denimo telo ni zdržalo napora ali pa sem imela preveč tesno razporejene vaje. Ta obdobja so lahko malo utrujajoča, saj se leto za letom sestavljaš, kar daje občutek, da si kar naprej v procesu rehabilitacije. In potem kar naenkrat ples skozi ta vidik ne pomeni več tako velikega užitka.
Lepota umetnosti torej, pod katero se skriva ogromno bolečine …
Ja, ta poklic je res težak in starejši kot si, težje so rehabilitacije. Jaz pa nočem, da bi se morala odločati med tem, da ali plešem ali živim. Želim si, da bi lahko po koncu kariere živela brez bolečin. Zato se mi zdi, da je v določenem obdobju treba poslušati svoje telo, zlasti ko čutiš, da je napora preveč. Na prvem mestu je skrb zase, pa čeprav je težko, ker te žene naprej ta velika želja.
Do katerega leta pa je mogoče biti aktiven v baletu?
V tujini je tako, da pri 42 letih vsi zaključijo kariero ne glede na to, kako zelo so uspešni. Obstaja namreč meja, ko prične telo odpovedovati. Kako težko je, občutim tudi sama, saj je regeneracija tako dolga, da potem nimaš več življenja. Odločiti se moraš, ali boš plesalec ali človek.
In kako se s tem spopadate?
Sama sem zdaj prvič v karieri rekla ne glavnim vlogam, ker se ne počutim fizično pripravljeno. Vedno sem stremela k delu, tudi če sem bila poškodovana, ampak takrat sem si kariero šele ustvarjala. Zdaj je drugače, saj kariero na neki način že imam, hkrati pa sem tudi mama, kar je na prvem mestu, ko zaprem vrata operne hiše. To je pač kruta realnost baleta, ki je drugi ne vidijo. Zdi se mi pomembno, da umetnik sam pri sebi ve, kdaj je tako vrhunski, da si ga še vsi želijo, in se hkrati zaveda, kdaj take vrhunskosti kot prej ne bo več zmogel, in se potem sam umakne.
Ali to pomeni, da ste se umaknili in ste zdaj aktivni na drugem področju?
Nisem še zaključila, ampak trenutno moje telo potrebuje počitek, potem bomo pa videli, kako naprej. Trenutno sem zadolžena za predstave. Svoje sodelavce soliste pripravljam na vloge, ki sem jih jaz že plesala, in tako predajam svoje znanje. To mi je seveda v veselje, je pa res, da zaradi tega moje srce ni polno. Mogoče bi mi bilo po eni strani lažje, če bi mi drugi postavili omejitev, jaz pa sem to odločitev sprejela sama.
Ampak na dolgi rok sem ponosna nase, ker sem naredila ta korak, pa tudi telo mi je hvaležno. Zdaj ne trpim bolečin, lahko sem aktivna s svojim sinom in imam življenje kot normalni ljudje tudi po tem, ko zaprem vrata operne hiše. Pred menoj so novi projekti, še vedno pa se lahko zgodi, da se bom neko jutro zbudila z željo po tem, da nadaljujem s plesom. V operi si tega želijo, imam vso podporo, kar mi je všeč, hkrati pa sem hvaležna, ker smo našli kompromis.
Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Jana.
