Maribor, kdo in kaj bi bil?

Skorajda vsak priročnik o samopomoči in vsak učbenik podjetništva ima nekje na začetku navedeno, da so za uspešno pot potrebni tako vizija kot strategija in načrti. Vizija je predstava idealizirane prihodnosti, ki spreminja obstoječe stanje na bolje. Je uresničljiva podoba želene prihodnosti, ki se jo z dovolj truda da doseči. Strategija je dolgoročen načrt dejanj za doseganje ciljev vizije. Načrt pa je vnaprej določeno zaporedje dejanj, katerih namen je doseganje določenega cilja.
Mestna občina Maribor premore kup obširnih in kvalitetno izdelanih dokumentov (prostorski načrt, prometna strategija, program za kulturo, strategija razvoja Maribora, kolesarska strategija, strategija razvoja turizma, program mladih, energetski koncept …), ki vsak na svojem področju temeljito analizirajo in načrtujejo posamezne politike. Krona vsega je Trajnostna urbana strategija za Maribor iz leta 2016. Skupno jim je, da so obsežni in zapisani v strokovnem jeziku ter temu primerno slabo poznani v širši javnosti in, kar je skrb vzbujajoče, tudi v mestni politiki. Dokumenti so bili izdelani na pri nas ustaljen način – izdelala jih je neka široki javnosti anonimna skupina strokovnjakov, nato so bili ali pa tudi ne kratek čas v javni razpravi in na koncu so se okoli njih kresala mnenja v mestnem svetu. In z njimi se, razen zainteresiranih posameznikov, praviloma ni nihče poistovetil. Kako se izvajajo, če se, pa v javnosti redkokdaj zasledimo. Skupno jim je tudi to, da gre za strategije in načrte, kar je že razvidno iz njihovih imen, ne pa tudi za vizije. Resnica je takšna, da Maribor nima vizije. O kakršnikoli viziji se, vsaj javno, nikdar nismo pogovarjali. Brez samospraševanja in iskanja odgovorov, kaj sploh hočemo, kako si predstavljamo prihodnost čez 20, 50 let in več, capljamo zgolj od enega volilnega obdobja do drugega. Brez široko sprejete vizije postanejo strategije in načrti, četudi zelo kvalitetni, zgolj plen političnega obračunavanja.