10, 100, 1000, 10.000

Ko kulturne ustanove, združenja, posamezniki na ministrstvo za kulturo naslavljajo prošnje, rotitve, pozive, da naj jim dovolijo delati, dobijo odgovor, da je umetnost pomembna, a ne tako pomembna kot življenja, ki bi jih zaradi umetnosti izgubili. Odgovor premiera na protest, ki se je zgodil 27. aprila, na dan upora proti okupatorju, je bil manj hipotetičen. Zatrdil je, da bo zaradi tega protesta na stotine resno bolnih in mrtvih.

Med Osvobodilno fronto in "novo osvobodilno fronto" teče močna kulturniška linija. V Vidmarjevi vili - še enkrat in še stokrat je treba povedati, da je to, da je v lasti nemške države, ena največjih slovenskih državnih sramot, čeprav je objektivna krivda mestna; Mestna občina Ljubljana, rekorderka v investicijah v kulturno infrastrukturo, naj ne bi bila imela dovolj denarja za uveljavitev predkupne pravice za vilo - so bili kulturniki v prvih vrstah in enako je danes. Med tistimi, ki se izpostavljajo z govori, petjem, recitali, in med anonimnimi udeleženci. Ob skupnih razlogih za protest imajo še posebnega.

Protestniki ob dnevu upora proti okupatorju niso zanikovalci korone in potrebnih ukrepov za zaščito življenj. Po podatkih policije se je protesta udeležilo 10.000 ljudi, ob tem so zaznali 45 kršitev predpisov. Kulturniki niso neodgovorni, protestirajo proti neodgovornemu onemogočanju kulturnih dejavnosti. Tudi v drugih državah so bila ali so še zaprta gledališča, kinematografi, koncertne dvorane. Ampak ko se življenje znova zažene, se zažene za vse. V Sloveniji se zažene samo za potrošnike.

Trenutno so kulturne ustanove lahko odprte za največ deset ljudi. Toliko jih sme iti v dvorano s 100 ali s 1000 sedeži in več, torej tudi v Veliko dvorano SNG Maribor, v Gallusovo dvorano ali v Stožice. Pri manjših prostorih velja, da mora imeti obiskovalec okoli sebe 30 praznih kvadratnih metrov, kar pomeni, da bi si lahko predstavo na Malem odru ogledala dva gledalca. Zato so tudi ta teden gledališča še vedno zaprta. Zato galerije ne morejo imeti vodstev. Slikar, ki po svoji razstavi v UGM Studiu pravzaprav ne sme popeljati nikogar, je rekel, da bo imel naslednjo razstavo v Europarku.

Ko smo nazadnje lahko sedeli v gledališčih, so bili med enim in drugim gledalcem trije prazni sedeži, pred in za njim vsaj ena prazna vrsta, in ves čas smo nosili maske. Bilo je žalostno, ampak verjeli smo, da je nujno, da preprečimo širjenje virusa. Če nisi slovenski premier, je zelo nelagodno razpolagati s človeškimi življenji. Pa vendar bi si upala trditi, da se na kulturnih prireditvah ni okužil nihče. (Brez skrbi, da bi nam dali vedeti, če bi se.) Zato tega, kar nalaga kulturnim ustanovam država zdaj, ni mogoče upravičiti z nobenim argumentom. To ni varovanje življenj, to je uničevanje kulture. In res je za kulturo, kot se glasi naslov za danes napovedanega protesta - že pet pred dvanajsto.