Alarm

Izgubili smo za 20 osnovnih šol najbolj gibalno sposobnih otrok in dobili za dodatnih sedem šol debelih otrok. Tako je lansko jesen slikovito orisal posledice, ki sta jih prvo zaprtje javnega življenja in šola na daljavo pustila na otroških telesih, Gregor Starc, vodja nacionalnega sistema športnega kartona.

Ti podatki bi dali misliti vsaki odgovorni oblasti. A ne pri nas. Nič se ni zgodilo. Namesto akcijskega načrta odpravljanja posledic so bile šole, tako kot na drugih področjih, tudi na področju športnih aktivnosti, ki so zelo pomembne ne le za telesni, temveč tudi kognitivni razvoj otroka in mladostnika, prepuščene lastni iznajdljivosti in angažiranosti. Tisti mesec in pol, kolikor jim je bilo jeseni dovoljeno delovati v šolskih prostorih. Nato so šole spet zaprli za več kot sto dni. Danes, ko imamo preliminarne podatke, ki razkrivajo posledice zasedênosti pred ekrani tudi po drugem zaprtju šol, se je število "debelih in gibalno manj sposobnih" še povečalo. Število mladih, ki so zasvojeni z računalniškimi igricami in družbenimi omrežji, je skrb vzbujajoče. Giblje se pri desetih odstotkih.

Vse skupaj, poleg umanjkanja socialnih stikov in druženj, je pomembno prispevalo k anksioznosti, tesnobnosti in apatiji pri mladih, o čemer socialni delavci, psihologi in drugi strokovnjaki že mesece bijejo plat zvona in kličejo k ukrepom. Kajti vse to se bo tudi v prihodnje odražalo na samozavesti, uspešnosti, aktivnosti in zdravju mladih. Od tega, kako uspešno bodo sposobni premagati preizkušnje, pred katere so bili postavljeni, bo v veliki meri odvisna njihova prihodnost.

Odgovornim za izvajanje šolske politike, kamor sodi tudi področje športa, bi zato morali zvoniti vsi alarmi. Potrebovali bi jasne načrte, kako bomo v doglednem času poskušali odpraviti posledice dolgotrajnega šolanja na daljavo. Pa ne takšnih, ki so izvedljivi le v teoriji, temveč tudi v praksi. A ker smo tako rekoč pred poletnimi počitnicami, ko bo tako več časa in veliko več možnosti za gibanje in druženje, kot bi v še enem od motivacijskih nagovorov najbrž navrgla pristojna ministrica za izobraževanje in šport Simona Kustec, je malo verjetno, da bi si šolska oblast, ki je doslej pokazala bolj malo angažiranosti pri reševanju nastalih kompleksnih težav, dala dela z reševanjem teh problemov. Vsaj signalov ni, da bi se kaj takega dogajalo.

V praksi smo tako že priča povezovanjem osnovnih in srednjih šol, da bi učencem, ki imajo učni in vzgojni primanjkljaj, olajšali prehod z enega izobraževalnega nivoja na drugega. A vsega, kljub veliko entuziazma, v šolah tudi ne morejo urediti sami. Nujni so sistemski pristopi in rešitve. In to že jeseni, ne čez leto, dve. Pri tem je nujno prisluhniti tistim, ki delajo z mladimi in ki vedo, kaj mladi potrebujejo.

Ne pozabimo pa tudi na odgovornost staršev. Čas počitnic, ko si lahko končno oddahnemo od epidemičnega šolskega leta, polnega stresa, je priložnost, da več časa namenimo eden drugemu in aktivnostim v naravi.