V času nekonsistentnih, pogosto absurdnih protikoronskih ukrepov, ko se navodila in pravila za življenje spreminjajo iz dneva v dan, se človek rad oprime česa trdnega in upajočega, da bo jutri bolje. Ker tega od političnih vladarjev ni mogoče dobiti, ljudje uteho iščejo v različnih teorijah in praksah. Cerkveni pridigarji in gurujske avtoritete imajo pri tem mogočno funkcijo, ker jim ljudje sledijo, verjamejo in zaupajo. Zato je pomembno, kako duhovni pastirji sprejemajo in razlagajo znanstvena dognanja in koliko življenje ljudi prepuščajo bogu. Za mnoge vernike in nevernike je instinktivni odziv na šoke in tragedije stavek Bog pomagaj! A (slepo) verovanje je lahko nevaren recept za premagovanje krize, ohranja neznanje in napačne informacije. Kar se je izkazalo že pri eboli in aidsu, ki so ju številni verski voditelji razumeli kot božjo kazen za grehe ali kot usodo. Podoben primer je lanski pogreb metropolita Srbske pravoslavne cerkve, na katerem so se požvižgali na fizično distanco in nošenje mask, kar naj bi bilo razplamtelo širjenje virusa.
Ko je britanski nacionalni statistični urad objavil izsledke o umrljivosti prebivalcev zaradi covida-19 glede na religijsko pripadnost, se je izkazalo, da so najvišje tveganje za smrtnost zabeležili med muslimani, sledili so judi, hindujci in sikhi, najnižje pa med ateisti. Zgrešeno, krivično bi bilo sklepati, da je koga pokopala vera, na rezultate so bistveno vplivali socialnoekonomski, demografski in geografski dejavniki. So pa zatem v mošejah po celem svetu uvedli strožje varnostne ukrepe. Kristjanom so obhajila prenehali polagati v usta, ampak jih polagajo v dlani. Povsod so omejili maše, verouk, pogrebe, odpovedani so mnogi obredi, birme, poroke. Vendar verske skupnosti kljub temu širijo svojo vero in skrbijo za stik z verniki - pretežno preko spleta.
O verskih in duhovnih združbah na splošni javni ravni ne vemo prav veliko. Ko smo poskušali prečesati, katere skupnosti obstajajo v Mariboru, smo trčili na podatkovno škrbino. Pri ministrstvu za kulturo sicer vodijo register cerkva in drugih verskih skupnosti, ampak je pomanjkljiv. Spoznati svet religij, recimo islam, h kateremu se prišteva vsak četrti zemljan, k njegovi širitvi pa močno prispevajo migracije po svetu, ali spiritualno zdravilske new age druščine, ki privlačijo vse več ljudi, je del razgledanosti, razumevanja in pot do sobivanja.
Koronavirus je velika, resna (religijska) zgodba, ki nas sooča z eksistenčnimi in metafizičnimi vprašanji - ali nositi masko, kdo naj prvi dobi cepivo, katere bolnike zanemariti, zakaj se to dogaja in kako spremeniti svet? Da se družba vrti narobe in nepošteno, se zavedajo tudi religijski dušebrižniki. A v naših življenjih ne bomo dočakali, da bi začeli živeti po svetih načelih, ki jih pridigajo, se odpovedali svojim privilegijem, premoženju in ga razdelili revežem. Najbrž niti v drugih življenjih ne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
