Vinko Kernc
Za boljše razumevanje velja pogledati v bližnjo zgodovino. Lani junija so predstavili nov model, 296 GTB. Po tradiciji pomenita prvi dve cifri prostornino (2,99 litra), tretja pa število valjev (6). GTB pomeni gran turismo berlinetta, torej športni kupe. To je po dolgih letih prvi ferrari s šestimi valji; tudi leta 1957, ko so predstavili prvega takšnega, je imel motor valje v obliki V, le da je imel takrat kot med valji 65 stopinj in prostornino 1,5 litra, tokrat pa 120 stopinj in tri litre v motorju.
Eden od razlogov za širši kot je, da ima novi, zadaj sredinsko nameščeni motor dve turbopuhali, ki sta postavljeni med obe vrsti valjev. Njegova prostornina znaša le malo manj kot tri litre, zmore pa 488 kilovatov. Toda dodan mu je še hibridni del, razvit na osnovi znanj iz formule ena: elektromotor zmore nadaljnjih 122 kilovatov, sistemska moč pa znaša brutalnih 610 kilovatov pri masi zgolj 1470 kilogramov. 296 GTB ima dvosklopčni menjalnik z osmimi prestavami, elektronska zapora diferenciala pa ima tudi korenine v formuli ena.
Aprila letos so predstavili različico GTS (gran turismo spider, torej kabriolet) s pomično trdo streho (RHT, angl. rectractable hard top), ki se s pomočjo elektrike pospravi ali postavi v 14 sekundah pri hitrosti vožnje do 45 kilometrov na uro in ki doda 70 kilogramov k skupni masi. Tako za GTB kot za GTS ponujajo paket assetto fiorano z zmanjšano maso in izboljšano aerodinamiko. Pravijo, da je takšen namenjen vožnji tudi po dirkališčih.
In tako pridemo do različice GT3. Še vedno je to ferrari 296, a v mnogočem (skoraj) neprepoznaven, začenši z videzom. Ta je, jasno, dirkaški, namenjen v zadnjem času popularnim dirkam vozil tipa gran turismo (ali grand touring) serije GT3. Ferrari 296 GT3 je tako izdelan v okviru pravil te serije, kar omogoča precej sprememb glede na osnovno vozilo. Videz jasno nakazuje, da gre za dirkalnik, saj so bolj kot splošen videz opazni aerodinamični dodatki vse do velikega spojlerja na zadku. Od čistih potez 296 GTB je ostalo bore malo, a tako pač zahtevajo dirke.
400
milimetrov ali skoraj 16 palcev meri samo prednji zavorni kolut
Pod kožo so za šest centimetrov podaljšano medosje, za deset odstotkov povečana togost novega nosilnega okvirja, lažje in bolj čvrsto podvozje ter zmogljivejše zavore. Celoten GT3 je od GTB za 220 kilogramov lažji, tehta le 1250 kilogramov, motor pa je postavljen bolj prosti sredini vozila in še nižje kot pri GTB.
Nekaj masnega prihranka je tudi zaradi spremenjenega pogona, ki tu ni več hibriden. Ostaja le V6 biturbo, ki zmore 441 kilovatov (47 manj kot serijski GTB), tudi vrtljaji, pri kateri doseže to moč, so za 750 vrtljajev v minuti nižji kot pri GTB. Gre pač za vztrajnostne dirke, kjer je potrebna visoka vzdržljivost stroja in tehnike. GT3 ima tudi nov menjalnik, ki je tu klasičen (šeststopenjski) sekvenčni, a elektronsko krmiljen in z ročicama za volanskim obročem. Tam je tudi ročica za sklopko, zaradi česar GT3 nima sklopki namenjene stopalke.
Kokpit je, jasno, čisto drugačen in povsem dirkaški. Volanski obroč ni več obroč, pač pa klasična dirkaška sploščena ležeča osmica s kupom gumbov, precej gumbov je še na sredinski konzoli, sedeža sta lahka dirkaška, prostor omejuje (in ojačuje) čvrsta kletka in tako naprej. Na kratko: ni avtomobil za dnevne vožnje, je pa, dirkaški naravnanosti navkljub, poželjiv. In končna stopnja stopnjevanja modela 299.
