Knjižni sejem, ki bo letos že drugo leto zapored le v virtualni obliki, je zmeraj več kot samo prodajanje knjig.
Včeraj se je končal letošnji Ljubljanski mednarodni filmski festival, Liffe. Naštel je 25.000 gledalcev, dvakrat več kot lanska edicija festivala, ki se je dogajala samo na daljavo. Čeprav je tudi letos festival precej filmov ponujal preko spleta, si jih je od doma ogledalo samo dobrih 2000 gledalcev. Vsi drugi so prišli v kinodvorane.
Številka je presenetljiva, sploh ker je bil v Mariboru, kjer Liffe že tradicionalno gostuje, občutek, da je zanimanje veliko samo za zvezdniška imena. Sicer pa je, po entuziastičnih začetnih letih, zdaj manj interesa tudi za dober Letni kino Minoriti. Na uvodni projekciji in kakšnem zelo znanem filmu je še zgledno polno, drugače pa ne. Verjetno je prispevala svoje tudi pandemija, glavnina problema pa se zdi drugje. Dolgoletno pomanjkanje stalne kakovostne filmske ponudbe pač pusti posledice. Dobrih navad se lahko hitro odvadimo in v Mariboru smo imeli za to res več kot dovolj časa. Skrajni čas je, da dobi kakovostna filmska ponudba tudi kakovostno okolje. Da ne bodo gledalci na projekcijah poslušali, da "jih je za slovenski film še kar dosti". Slovenski film je bil v Ljubljani med razprodanimi filmi in slovenski film je dobil festivalsko nagrado za najboljši kratki film.
Knjiga je lepo novoletno darilo, četudi je kupljena z bonom
Danes bi se v isti instituciji, ki je gostila glavnino Liffa, Cankarjevem domu, moral začeti Slovenski knjižni sejem. Vendar bo, tako kot lanski, tudi letošnji samo virtualen. Organizatorji knjižnega sejma v Pulju, Sa(n)jam knjige v Istri, so se odločili drugače in sejem je prav te dni tradicionalno živ. Brez dvoma se je v vseh valih pandemije pokazalo, da se slovenska kultura obnaša odgovorno. Ko ni poleti še nobena trgovina preverjala PCT-pogojev, se ni kontroli izmuznil noben gledalec na filmskih in gledaliških dogodkih in noben kupec knjig. Na knjižnem sejmu bi se bilo po besedah njegovega vodje dr. Mihe Kovača nemogoče izogniti nenadzorovanim interakcijam. (Sobotni obisk živilske tržnice hipotezo več kot potrdi.) Hkrati pa se je ob odpovedi zavedal, da je zaradi dvoletne prekinitve ogrožena prihodnost sejma. Sejem je zmeraj več kot samo prodajanje knjig. Trgovci preštejejo svoje vrste, kupci pa tudi. Za slovenske kupce knjig je bil živ knjižni sejem prolog v praznični mesec, ne samo zato, ker so na sejmu nakupili novoletna darila.
Če odmislimo socializacijske prakse, situacija ni tako slaba. Pogovore po spletu - in virtualni knjižni sejem napoveduje precej zanimivega - na daljši rok verjetno posluša več ljudi, kot jih uspe zbrano spremljati govorjenje v sejemski gneči. In po spletu kupljena knjiga je ista, medtem ko film na domačih ekranih ogromno izgubi. Tudi sicer je pandemija vsaj letos malo pomagala tudi knjigam. Takšnih, ki so vsaj del svojega letošnjega bona namenili kulturi, ni tako malo, kar trinajst odstotkov naj bi jih bilo. Od tega jih je dve tretjini kupilo knjige. (Velik delež so seveda pobrali učbeniki, ki bi jih morali starši kupiti v vsakem primeru.)
Ob podaljšanju veljavnosti bonov vlada poudarja, da rešuje turizem, drugih panog pa ne omenja. Ampak kulturne ustanove so odprte in bolj varne kot turistične kapacitete. Knjigarne so pretežno prazne, spletni knjižni sejem pa je sploh popolnoma varen. Naj bo to torej agitacija za to, da bi bilo - tudi po zaslugi bonov - letos pod novoletnimi jelkami več knjig.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
