Če ne bi bilo pri nas zaupanje v ministrstva in pilote epidemije tako nizko, kot je, bi verjetno veljalo zdravilu Molnupiravir pripisati oznako Minister za zdravje priporoča previdno uporabo te učinkovine. Molnupiravir, zapakiran v zdravilo Lagevrio, je namreč v znanstvenih krogih sprožil privzdigovanje bistveno več obrvi kot katerokoli cepivo doslej. Učinkovine tega tipa, nekakšni DNK-motilci, so že poznane, pomisleke zbuja metabolit zdravila, ki je lahko mutagen v celicah sesalcev. Varnostni ukrep je zato zelo kratka doba terapije s tem zdravilom, le pet dni, proizvajalec Merck pa zagotavlja, da mutacij, tudi pri večjih dozah in daljšem jemanju zdravila, pri poizkusih na živalih ni bilo. Zdravilo je seveda varno, če se jemlje po predpisanih navodilih, a ne gre prezreti dejstva, da se je glasovanje na odboru ameriške agencije za zdravila odvilo z zelo tesnim izidom "za" in da so bili za nasvet povprašani zunanji strokovnjaki, kar se pri cepivih ni dogajalo. Je pa prav zato paradoks toliko bolj zanimiv: bi lahko po vsem fantaziranju proticepilnih gibanj, kako da se lahko mRNK iz cepiv vgrajuje v celične dedne zapise, dobili isti proticepilci eksperimentalno zdravilo, ki morda lahko res spreminja DNK celic? Možnosti za to so precej visoke, saj je zanimanje za Merckovo zdravilo precej veliko, celo tako, da je po odobritvi zdravila za poskusno rabo Meckova delnica zletela v nebo, Modernine delnice pa so izgubile vrednost.
Primer Molnupiravir je zanimiv še z drugega vidika, bolj zarotniškega. Zelo učinkovito namreč razbije izvajanja in razglabljanja o veliki globalni zdravstveni zaroti zaradi dobička farmacevtske industrije. Zdravilo je dosti bolj dobičkonosno od cepiv, kar 600 evrov je vredna terapija za enega bolnika. Kljub temu globalna znanost postavlja "ceneno", nekaj evrov vredno cepivo pred zdravilo in torej pred zaslužek, kar je popolnoma v nasprotju z domnevami o pohlepni znanosti. Prav tako je stroka zelo odkrito in transparentno opozorila na vse slabosti tega zdravila.
Doslej se prav nobeno zdravilo v tej pandemiji ni izkazalo kot čudežno. Monoklonska protitelesa so omejena na precej ozek krog ljudi, ki jim seveda pomagajo, a o široki uporabi ne moremo govoriti. Gileadov remdesivir se je hitro izkazal za manj učinkovitega, kot je sporočala piar mašinerija farmacevtske firme. Vitamin D je bil nekaj časa strašansko pomembna reč in deloma to drži, a nikakor ne ščiti pred okužbo, tudi zdravi ne. Podobno je z vsemi drugimi piarovsko napihnjenimi dosežki farmacevtskih firm in sploh v občutljivih časih pandemije bi veljalo vse moči uperiti v promocijo učinkovitih rešitev in ne zasilnih obližev, ki ponujajo manj kot polovične možnosti za uspeh.
Brez dvoma je vsako uspešno zdravilo v tem trenutku velika pridobitev, a ob tem ne gre prezreti tega, da obstaja zelo preprosta in absolutno bolj preverjeno učinkovita rešitev, ki povrh vsega preprečuje še mutacije virusa in s tem nove različice in posledično nove nadaljevanke koronamore. Cepivo. In posledično novih poživitvenih odmerkov, zdizajniranih po novih različicah - spiralah, bo brez globalne učinkovite precepljenosti tako rekoč neskončna.