Darja Reichman: "Violeta bo v meni večno živela"

Doma je v Ljubljani, njeno gledališče je v Kranju, bila je članica SLG Celje in delala v ljubljanskih gledališčih. Darja Reichman se zdaj intenzivno pripravlja na premiero predstave Tri ženske (ta bo v petek, 6. oktobra), avtorja Vinka Möderndorferja, igre o iskanju sreče v nakupovalnih centrih, v kateri igrata še Vesna Jevnikar in Vesna Slapar. Končala je snemanje televizijske serije Usodno vino, a jo vloga Violete še vedno spremlja na vsakem koraku. 17. oktobra bo zaigrala v ptujski premieri satirične drame Stenica na Ptuju, predstave, nastale v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj, ki jo bo mogoče videti tudi na Borštnikovem srečanju v Mariboru. Te dni bodo v Kranju začeli študij drame Teror Ferdinarda von Schiracha, v režiji Eduarda Milerja. V tej sezoni bo igrala tudi v ponovitvah uspešnih predstav Žalujoča družina, Helverjeva noč, Pred upokojitvijo, Jaz Batman, Mrtvec pride po ljubico, Županova Micka in Muca Copatarica.

Tišina je pogosto zgovornejša od besed

Besede so vaše osnovno orodje. Gotovo jih je pogosto preveč.
Včasih z malo besedami veliko povemo, drugič kljub dolgoveznemu besedičenju ne povemo nič! Pogosto je tišina zgovornejša od besed. Prav v tej zvezi bi izpostavila svojo vlogo Klare v zelo odmevni uprizoritvi drame Thomasa Bernharda Pred upokojitvijo v režiji Mateje Koležnik. Na voziček priklenjena ženska se v prvem dejanju vključuje v dialog, v drugem celo dejanje samo čaka, da bratu končno pove, kaj si misli o njegovem delovanju, v tretjem dejanju samo še molči. In prav ta molk največ pove, je najbolj zgovoren.
Sem se spomnil, kako je Peter Musevski v predstavi George Kaplan, ki je takrat, ko mu je žena sporočila, da ga zapušča, razlagal, da je vedel, da bi moral nekaj velikega reči, a se nikakor ni spomnil, kaj. Priložnost, da bi morda zadeve zgladil, je splavala po vodi. Pa saj se življenje res zdi eno samo zapravljanje priložnosti.
Ne bi se strinjala. Verjamem, da se je s Petrovim monologom poistovetil marsikateri moški, no, morda tudi kakšna ženska, ampak lik je klasična podoba depresivca, ki v resnici ni depresiven v patološkem pomenu. V sodobni družbi se oznako depresije vse prehitro uporablja za prikazovanje stanj, ko se je treba v resnici samo malo brcniti v rit. Čeprav je morda to pogosto najtežje. Ni pa usodno. V resnici nikoli ne vemo, kako bi se obrnilo drugače, če te tako imenovane priložnosti ne bi zapravili. Mogoče je to, da nečesa nismo naredili, pripomoglo, da sploh še obstajamo.

Od obupa k veselju in nazaj

Igralci morate znati hitro preklapljati. Od tekstov o zablodah človeštva, obupa in nemoči k Muci Copatarici in spet drugam.
Ko bi ljudje vedeli, kakšen dar je to, da imamo to možnost in zmožnost. To, da lahko bivaš v več svetovih hkrati, je nekaj najlepšega pri igranju. Povsod se počutiš doma. Ohranjanje otroka v sebi je velika dragocenost. Ko odigram Muco Copatarico - igram petletno Tonko - se počutim neskončno razigrano. Najbrž zato, ker v otroških predstavah prideš v stik z otroškimi srčki in dušicami, ki sijejo iz dvorane. To je nepopisno lepo doživetje. Čeprav igrati za otroke sploh ni lahko. Moraš biti resničen, ne smeš se pretvarjati. Otroci te takoj začutijo. Sicer pa je to itak bistvo igranja. Vsaj zame. Resničnost, pristnost, nenarejenost - četudi pod krinko umetelnega, ker to zahteva koncept predstave. Toda jedro, srčika vsega, je iskrenost. Zame vsekakor!

Tudi telenovel igralsko ne smemo podcenjevati

Sta televizijski smeh (in jok) drugačna kot gledališki?
Obstajajo razlike med televizijsko dramo, posneto dramo, nadaljevanko ali nanizanko oziroma telenovelo. Ne podcenjujem nobene od njih, vse pomenijo dobrodošle, dragocene igralske stvaritve. Vsaka od njih ima svojo publiko, nekatere gledajo bolj množično, druge so bolj butične. Pri televiziji, ne samo pri komercialni, je vse povezano z gledanostjo, s tako imenovanimi rejtingi. In tam smo takoj pri denarju, sveta vladarju. Do tu konkretno o njem še nisva nič rekla ... Ne glede na denarno ozadje je super, da se je po letih mrtvila na tem področju začelo veliko snemati. Vesela sem, da sem tudi sama dobila priložnost v televizijski produkciji. Nadaljevanka Usodno vino je bila zame prekrasna izkušnja, sodelovala sem s čudovitimi ljudmi. Violeta bo v meni večno živela. In hvala vsem, ki so mi jo omogočili.
Pa reciva kaj še konkretneje o denarju. Ste igralci dobro plačani?
Kakor se vzame, jaz sem zadovoljna. Da ne bo pomote, igranje nikakor ni lahek poklic, ves čas moraš biti v izvrstni psihofizični kondiciji, ampak če lahko delaš nekaj, v čemer uživaš - in si za to tudi plačan, se ni kaj pritoževati.
Film imate tudi radi. Kot igralka in gledalka?
Obožujem jih, vendar zaradi delovne zasedenosti gledam premalo filmov. Bolj pridna sem pri obiskovanju drugih gledaliških predstav. Seveda mi je film ljub tudi kot igralki. Najbrž ni igralke, ki si ne bi želela dobiti dobre filmske vloge. Žal so te bolj redko dosegljive.
Zadnja leta so bile predstave vašega gledališča vedno izbrane med deseterico predstav za Borštnikovo srečanje. Tudi letos je tako.
To je seveda super in zadovoljujoč občutek, pomeni, da delamo res dobro, in dokaz, da cenijo našo umetnost. Čeprav izbor ne pomeni, da poleg izbrane predstave ni bilo še drugih dobrih predstav, če je kvaliteto sploh mogoče ovrednotiti na tak način. Letos pridemo z avtorskim projektom Stenica po motivih Vladimirja Majakovskega v izvrstni režiji Jerneja Lorencija. Z njim je vedno znova užitek delati. Se že veselim mariborske publike, ki vedno pozorno spremljala naše predstave.

O čem se pesnik pogovarja s partnerico

Vaš partner Iztok Osojnik je izjemen pesnik. O čem se pesnik pogovarja s svojo partnerico? Povejte kakšen njegov verz, ki vas je presunil.
Pesnik se s svojo partnerico ponavadi pogovarja o tem, kdaj bo kosilo. Rad pa ima mir, neprestano bere, študira ali sedi za računalnikom in piše. No, ni tako hudo. Veliko se pogovarjava, včasih razčlenjujeva moje vloge, ko začneva, naju mora kaj nasilno prekiniti, drugače ne bi nehala. Počneva veliko stvari, kolesariva, hodiva po hribih, kolikor se le da. Tempo življenja je pač tak, da za vse ni časa. Vaje, predstave, snemanja, roditeljski sestanki, praznična kosila, nakupovanje, turneje, iskanje hrane za mačka, peljati avto na servis. Nedolgo tega sem prebrala njegovo najnovejšo zbirko Mah in srebro, posvečeno Juretu Deteli, v kateri me je še posebno ganila zadnja pesem. "To je najtežja pesem v knjigi/ker govori o minljivosti/o ljubeči čuječnosti do drugih bitij/in ustvarjalnem nemiru, ki nikoli ne umre./Iz dneva v dan/v srcih klijejo stavki/iz vesolja/še pred našim rojstvom in/po naši smrti./Mi, ki smo nič/mi, ki smo živi."
Izjemna pesem.
Dokler je prisoten ustvarjalni nemir, kakršenkoli že, tudi ko spečeš potico ali posadiš paradižnik, si živ. In to ti daje moč. Naj se sliši še tako paradoksalno ali izrabljeno, ampak delo daje človeku moč in zagon.
Torej ne ležanje na plaži "z možgani na off"? Sploh znate priti v to stanje?
Šele po delu je mogoče uživati leže na plaži. Sicer mnogo raje, kot da ležim na plaži, plavam, kolesarim, hodim po hribih. Možganov ne znam nikoli ugasniti, morda še najbolj takrat, ko opazujem našega mačka pri umivanju ali ko se razpotegne med spanjem. Takrat me preplavi notranji mir. Pa naj še končam, kot sva začela. Pri Čehovu in njegovih Treh sestrah, prav tako eni od mojih najljubših predstav: "Treba je delati, samo delati." Tudi pravica do dela in ustreznega ovrednotenja bi morala biti temeljna človekova pravica.