Danes je na direktorski stolček drugega kliničnega centra v državi sedel Anton Crnjac, že tretji kirurg, odkar ima bolnišnica ta univerzitetni status in ki bo skušal zarezati v drobovje institucije s proračunom, ki za okoli 20 milijonov presega občinskega. Tudi zaradi covida je poslovanje UKC trenutno pozitivno. S sanacijo, ki je njegovemu predhodniku vzela precej časa in energije, se torej novemu direktorju ne bo treba ukvarjati.
Če je dvajsetletni vladar Gregor Pivec v svojih mandatih veljal za tistega, ki je na vsakem koraku skušal varčevati, kar se mu je nato kot bumerang vrnilo v obliki nezadovoljstva zaposlenih, iztrošeni opremi in dotrajanih prostorih, je Vojko Flis kljub neugodnim časom skušal narediti korak v modernizacijo bolnišnice. Crnjac pravi, da je v preteklosti pogrešal investicije, in jih napoveduje zdaj celo vrsto. Pri tem računa na finančne injekcije države, saj dobiček bolnišnice kljub covidu ni visok, predstavlja le 0,05 odstotka vseh prihodkov. Res bi bil že čas, da ministrstvo za zdravje poleg protokolarnih obiskov kliničnemu centru severovzhodne Slovenije nameni tudi kakšno zajetnejšo denarno podporo pri investicijah. Sploh ob številkah, ki jih v primerjavah z ljubljanskim UKC večkrat razočarano navajajo v mariborskem. Upati je torej, da bo novi direktor lahko v to smer pritegnil pozornost vlade, ki ga je ustoličila.
Bolnišnico s skoraj sedemmilijonskim plusom vsekakor prevzema v boljšem stanju od Flisa, ki je mandat pričel s sedemmilijonskim minusom po enoletnem Lavretovem vedejevstvu, polnem kadrovskih zdrah in praznih obljub. Je pa epidemija dodatno razgalila že leta nakopičene težave kadrovskega pomanjkanja, s katerim se ob bližini avstrijske meje drug za drugim neuspešno spopadajo vsi, ki so vodili to ustanovo, ki sicer z okoli 3000 zaposlenimi velja za največjega zaposlovalca v Mariboru. V kadre bo moral vlagati veliko energije, zlasti če želi uresničiti svoje lepo zveneče napovedi o tem, da bo UKC še boljši in da bodo skrajšali čakalne vrste.
Dobrodošlo je sicer, da bo Crnjac sledil že začrtanim projektom, ki se običajno vlečejo vsaj čez vsaj dva mandata, in ne bo zaradi kakšnih osebnih egocentričnih vzgibov šel rušit tistih, ki jih že vrsto let nestrpno pričakujejo tako zaposleni kot bolniki. Dobro je tudi, da je novi direktor nekdo, ki že do potankosti razume ustroj kolesja tega zdravstvenega konglomerata, in se ne bo šele začel spoznavati z njim. Pri tem mu bo gotovo v pomoč, da je zahteven sogovornik, kot se je predstavil na svoj prvi dan.
Za bolnike daje upanje tudi napoved, da bo prioriteto namenil načrtu, ki ga je poimenoval Bolnikom prijaznejša in dostopnejša bolnišnica. V času, ko se je dostopnost do zdravstva zaradi epidemije krčevito zmanjšala, ko se bodo začele kazati boleče posledice zamujenih diagnoz in predolgega čakanja, ko imajo ljudje že dodobra zrahljane živce, je namreč še bolj kot v "normalnih časih" pomemben vsaj odnos, s katerim se da bolniku občutek, da je slišan.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
