Lansko dogajanje je zaostrene odnose med igralci v verigi preskrbe s hrano postavilo na novo preizkušnjo. Potem ko je zaradi pandemije ugasnilo javno življenje ter so vrata zaprli turistični obrati in izobraževalni zavodi, je zastal odkup živali in pridelkov od domačih kmetov. Omenjeni odnosi, ki so bili že leta obremenjeni z vprašanjem nizkih odkupnih cen, so tako padli na še nižjo raven.
Kmetje želijo za svoje blago pošteno ceno. Ta pa je tista, s katero lahko pokrijejo stroške proizvodnje in ob tem še nekaj zaslužijo. To je povsem normalno. V tem pogledu nastopajo na trgu enako kot kateri koli drug gospodarski subjekt, čeprav ni povsem enotnega mnenja okoli tega, ali jih lahko tako obravnavamo. Pa ne gre za romantični sentiment idealiziranja kmetov kot neizpodbitnega dela slovenske identitete, temveč nas je na pomen prehranske samooskrbe opozorila epidemija. Ta je nazorno pokazala, kako hitro lahko nadnacionalne povezave postanejo brezpredmetne. Virus nas je v nekaj mesecih vrnil nazaj v obdobje nacionalnih držav s slabo prepustnimi mejami.
A stanje se je kmalu izboljšalo, naš spomin pa je slab. Na lansko navdušenje slovenskih državljanov nad vrtnarjenjem in lastno mikroproizvodnjo hrane nas spominjajo samo še selfiji pred novimi visokimi gredami, ki so nakazovali, da bomo poslej ravnali drugače. Vendar se to ni zgodilo, do danes se nas je večina vrnila k starim navadam, ko vse naše prehranske potrebe rešujejo supermarketi in restavracije. S tem seveda ni nič narobe, zato se bo razvoj kmetijske proizvodnje nadaljeval po poti preživetja največjih in najbolj propulzivnih rejcev in pridelovalcev, ki lahko zadostijo potrebam ekonomije obsega.
Na trgu se morajo primarni proizvajalci namreč soočiti z dvema dejstvoma. Prvo je to, da so kot del globalnega trga podvrženi vsemu, kar se na njem zgodi. Bolezen živali na drugem kontinentu lahko v trenutku vpliva na izvoz iz evropskih držav in posledično tudi na odkupne cene doma. Pri tem so sami, saj je odgovor politike vedno isti - gre za razmerja med subjekti na prostem trgu, v katera se država ne more vmešavati. Drugo dejstvo pa je, da imata tudi druga člena v verigi, industrija in trgovina, enaka pričakovanja kot oni - želita predvsem zaslužiti. Kar je prav tako normalno. Kljub temu imata pri tem nekoliko več manevrskega prostora, v največji meri trgovci, ki si na koncu verige odrežejo največji del dobička. Oni razpolagajo s prodajnimi policami, brez katerih ne morejo ne kmetje ne mesarji.
Zato isto situacijo vidijo povsem drugače. Kmetje kot katastrofo, ker se dogodki iz leta pandemije ponavljajo. Industrija kot težke razmere, ki jo silijo v določen način poslovanja. Trgovci pa posebnih težav pravzaprav niti ne vidijo, saj je blaga na pretek tudi drugod. S tem se odpira novo vprašanje - kaj to pomeni za slovenskega potrošnika in vsebino njegovega krožnika.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
