Emir Kusturica: Moti me, če me narobe razumejo

Veronika K. Žajdela
14.09.2018 06:26
Ko je Emir Kusturica leta 1978 diplomiral na znameniti praški FAMU, si ni mogel predstavljal, kako hitro ga bo filmski svet vzel za svojega. Prvo nagrado je prejel še istega leta za študijski kratki film na festivalu v Karlovih Varih. Leta 1981 je v Benetkah prejel zlatega leva za najboljši celovečerni prvenec Se spominjaš Dolly Bell? in štiri leta pozneje še zlato palmo na festivalu v Cannesu za najboljši film Oče na službenem potovanju.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Emir Kusturica na 75. Beneškem filmskem festivalu.
Beneški filmski festival
Kusturica
Joseju »Pepetu« Mujici
Kaj vas je pripeljalo do Urugvaja, do zgodbe o Mujici in nato do snemanja filma?
Na tiskovni konferenci ob predstavitvi filma ste rekli, da je vaše glavno vodilo biti svoboden. Kako se to odraža v vaših odločitvah? Koliko ste lahko svobodni, ko je potrebna skupna odločitev, ko ste recimo član žirije na festivalu?
Filmska industrija se mora prilagajati novim navadam, gledanju filmov s klikom in ne le v kinematografih. Kje je tu po vašem vloga in prihodnost filmskih festivalov?
Zakaj bodo torej festivali preživeli?
Prvo nagrado ste prejeli že za študijski kratki film Guernica leta 1978. Koliko se danes še spomnite teh časov, svojih začetkov?
Po toliko desetletjih ima vsak mnenje o tem, kdo je Emir Kusturica, kakšen človek ste, kaj mislite. Vas moti, ko vas narobe razumejo, ko vam pripisujejo karakteristike, ki jih nimate?
Koliko čutite odgovornost do gledalca vaših filmov? Se vam zdi pomembno, da jih razumejo, da razumejo bistvo, ki ga želite povedati?
Za film Življenje je čudež (2004) ste 200 kilometrov od Beograda zgradili vas Drvengrad. Ta vas je še danes vaš dom, imate kinodvorano, poimenovano po Stanleyju Kubricku in knjižnico Iva Andrića. Do začetka snemanja dokumentarca o Mujici ste imeli tam tudi vsako leto festival filma in glasbe. Koliko se je vas spremenila do danes?
Ob filmih je vaša velika ljubezen tudi glasba. Od 80-ih let prejšnjega stoletja, ko ste vskočili v skupino Zabranjeno pušenje, do danes ste se klesali na mnogih odrih na skoraj nenehni turneji od leta 1999. Kaj bo naslednji projekt, film ali glasba?
Intervju je bil objavljen v reviji STOP.
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta