Fant, ki je želel postati velikan

Bogdanovich se je leta 1939 morda res rodil v New Yorku, a so pri njemu doma govorili srbsko. Njegov oče Borislav se je v Srbiji preživljal kot pianist, predvsem z dajanjem inštrukcij mladim študentom klavirja. Na ta način je spoznal mlado Hermo iz bogate avstrijske družine, ki je zaradi judovskega porekla prebežala v Srbijo pred nacisti. Učitelj in študentka sta se zaljubila in ker je Borislav slutil, da bodo Nemci slej ali prej prišli tudi med Slovane, je želel svojo izbranko na vsak način zaščititi in tako sta leta 1938 imigrirala v New York. Herma je takrat v sebi že nosila otroka, ki sta mu po prihodu v ZDA dala ime Peter.

Peter je odraščal v ekscentrični družini. Njegov oče se je v ZDA usmeril v slikarstvo ter je stanovanje prekril s svojimi slikami. Peter je šele leta kasneje izvedel, da je odnos staršev tik pred njegovim rojstvom zaznamovala velika tragedija, ki je nepovratno zaznamovala njun odnos. Še pred Petrom se jima je namreč rodil še en otrok, Antonio, ki pa je pri komaj 18 mesecih umrl, ko je Herma po njem po nesreči polila vrelo vodo. Peter je zato zanju bil otrok, ki bi moral nadomestiti praznino po Antoniovi smrti, a je ni mogel nikoli zapolniti. Ob opazovanju Borislavove depresije je bil mladi fant trdno odločen, da ne bo takšen kot oče ter je žalost kompenziral z močnim gonom po ambiciji, ki so mu jo kasneje zavidali celo v Hollywoodu.

Strasten cinefil, ki je iskal pot v filmsko industrijo

Peter je začel že pri 15-ih hoditi na učne ure igre in je cele dneve preživljal v kinu. Namesto zbiranja športnih kartic je pisal svoje, filmske kartice, na katere si je zapisoval opažanja o vseh filmih, ki jih je videl. Pri 30-ih, ko je nehal s tem hobijem, se jih je nabralo natanko 5.316. Ko je kasneje dobil priložnost opravljati delo programerja v lokalnem kinu v New Yorku in nato še poklic filmskega novinarja, bi lahko marsikdo že to označil kot sanjski službi. A njemu to ni bilo dovolj. Tudi sam je namreč želel postati filmski režiser.

Na omenjenem delovnem mestu se je zgodilo nekaj, kar mu je spremenilo življenje. Nekega dne je v njegovo pisarno vstopila Polly Platt, še ena goreča cinefilka. Ne samo, da se je vanjo zaljubil in se kmalu z njo poročil, prav ona ga je prepričala, da je ohranil srbski priimek, ki ga je zaradi težke izgovorljivosti vse bolj motil. Njen argument? Čar imigrantskih režiserjev, kot so bili Erich von Stroheim, Josef von Sternberg in Otto Preminger je bil tudi v tem, da so filmom že s svojim priimkom dajali evropski pridih. 

Bogdanovichev prvi preboj v filmski industriji se je zgodil, ko je na neki projekciji po naključju spoznal Rogerja Cormana, ki je občudoval njegovo strastno cinefilsko žilico in je mladega Petra povabil, naj opravlja nalogo asistenta režije pri filmu Divji angeli (1966) s Petrom Fondo. Corman je bil navdušen nad njegovim delom, zato mu je dal možnost, da posname svoj nizkoproračunski prvenec Tarče (1968). Šlo je za film, ki sta ga skupaj s Polly ustvarila v lastnem stanovanju. Ona je šivala kostume in oblikovala prizorišča, on je pisal. Takrat se jima je rodila tudi hčerka, ki sta ji dala ime Antonia – kot poklon bratu, ki ga ni nikoli spoznal.

Zadnja predstava in vstop med velikane

Bogdanovich je začel filme ustvarjati v prelomnem obdobju ameriške filmske industrije. Ob družbenih vretjih in poletju ljubezni so mlajše generacije terjale nove oblike pop kulture, ki bodo utelešale upor mladostnikov proti staršem. Filma kot Bonnie in Clyde (1967) ter Goli v sedlu (Easy Rider, 1969) sta začenjala spreminjati Hollywood ter mu dajati povsem nov obraz, osvobojen ideologij in norm preteklosti. 

Bogdanovich je v tem vzdušju prejel ponudbo, da bi režiral adaptacijo knjige Zadnja predstava (The Last Picture Show) pisatelja Larryja McMurtryja iz leta 1966, ki je opisoval življenje mladostnikov v propadajočem provincialnem mestecu v Teksasu. Mladi režiser ni vedel ničesar o temi knjige, saj je bil mestni fant iz New Yorka. S knjigo pa se je toliko bolj identificirala njegova soproga Polly, ki je tudi sama odraščala v takšnem okolju. Kot cinefila sta videla priložnost, da bi z adaptacijo te zgodbe tudi sama stopila na pot novega ameriškega filma ter da bi, podobno kot Arthur Penn z Bonnie in Clyde, posnela film, ki se zgleduje po evropskih pristopih filmskega ustvarjanja. Pred nekaj leti bi bilo popolnoma nesprejemljivo, da bi kakšen nov film znova snemali v zastareli črnobeli tehniki, a v vzdušju inovacij in prelomov sta Peter in Polly z Zadnjo predstavo dosegla prav to. 

Zadnja predstava je bil film, ki so ga imeli radi vsi, tako kritiki kot občinstvo. Ne samo, da je brezkompromisno prikazal miselnost na ameriški provinci, poskrbel je za navdušujoče predstave igralskih talentov Cybill Shepherd in Jeffa Bridgesa. Film je prejel osem nominacij za oskarja in osvojil dva. Bogdanovich je naenkrat postal vroča roba v prebujenem ameriškem filmu. Od tu naprej se je zdelo, da ne more storiti napačnega koraka. Njegov naslednji film je bil film Zakaj te očka pušča samo (What's Up, Doc, 1972), svobodna adaptacija Hawksove klasične komedije Pestunja (Bringing Up Baby, 1938). Film z Barbro Streisand in Ryanom O'Nealom je bil ravno tako velika uspešnica. Potem je posnel Papirnati mesec (Paper Moon, 1973), ki so ga ponovno oboževali tako kritiki kot gledalci.

Potem pa se je vse skupaj naenkrat porušilo.

Boleč padec, od katerega se ni nikoli pobral

Bogdanovich je že med snemanjem Zadnje predstave začel sejati seme lastnega propada. Med nastajanjem filma se je močno zaljubil v glavno igralko, takrat 20-letno Cybill Shepherd. Iskrica je bila tako močna, da je včasih noč raje preživel z njo, namesto da bi šel domov k svoji soprogi Polly, in to kljub temu, da je bila slednja noseča z njegovim drugim otrokom. Kasneje, ko je bil Peter že skupaj s Cybill, je prevaral še njo, in to ravno s Polly.

Še toliko bolj pa je Bogdanovichu uspeh močno stopil v glavo. Imel se je za novega Orsona Wellesa. Vsem, s katerimi se je pogovarjal, je razlagal samo o tem, kako osebno pozna največje režiserje. Izrezke evforičnih recenzij lastnih filmov je vedno nosil s sabo v žepu in jih kazal sogovornikom. Vsi, ki so ga spoznali, so ga zaradi samovšečne arogance nemudoma zasovražili.

Usodni padec je prišel s filmom Daisy Miller (1974). Šlo je za projekt, s katerim je želel priskrbeti sijajno vlogo svojemu dekletu Cybill Shepherd, a je kmalu spoznal, da kakovost njene igre ni tako velika kot njegova zaljubljenost vanjo. Film je bil polomija. Ni razumel, kako ga lahko kritiki, ki so ga prej kovali v nebo, naenkrat tako pribijajo na križ. Njegova usoda je postala zrcalno obratna tisti od prej: vsak njegov film je bil debakl. Pri dopolnjenih 40-ih je ves svoj denar vložil v film Dan, ko so se vsi smejali (They All Laughed, 1981) – ter ga hipoma tudi izgubil. Tragedije so se kar nalagale. Leta 1980 so umorili njegovo 20-letno dekle Dorothy Stratten. V 80-ih je nato moral razglasiti bankrot, in nato po novem začetku še enkrat leta 1997. Za nameček so kasneje začeli pod vprašaj postavljati tudi njegovo mojstrstvo pri njegovih najboljših filmih. Pojavili so se očitki, da njegov največji film Zadnja predstava v resnici sploh ni njegova izvirna zgodba in da je njegov uspeh trajal samo do takrat, dokler mu je ob strani stala Polly Platt, ki naj bi bila skrita gonilna sila njegovih zgodnjih filmov.

V zgodovino odhaja kot ključni akter novega Hollywooda

Filmska pot Petra Bogdanovicha je tako postala hollywoodsko utelešenje pregovora „kdor visoko leta, nizko pade“. V minulem desetletju je filmar vendarle našel svoj častni prostor v svetu filma. S podjetjem Netflix je pomagal restavrirati nedokončani Wellesov film Druga stran vetra (The Other Side of The Wind, 2018). Poleg njegovih klasičnih filmov iz 70-ih let pa si ga bomo predvsem zapomnili kot enega največjih ljubiteljev in poznavalcev filmske umetnosti, ki je svetu dal vrsto knjig o velikih režiserjih ameriškega filma. In ko bo čas naredil svoje, bodo skupaj s Coppolo, Scorsesejem, Spielbergom in drugimi tudi njemu šle zasluge za ustoličenje novega Hollywooda kot najpomembnejšega ameriškega filmskega gibanja v 20. stoletju.