Branka Bezjak
Izkušeni plezalci jih skorajda ne izbirajo za svoje podvige, za vse druge, ki si želijo gibanje v naravi popestriti s premagovanjem vertikal različnih težavnosti, pa feratanje postaja vse bolj priljubljen (adrenalinski) šport. Iz Dolomitov izhaja ta gorniška disciplina, od tam tudi ime via ferrata (železna pot). Pri nas so prvo odprli leta 2011, od takrat jih je vzpostavljenih že petnajst. Označene so kot športni objekti v naravnem okolju, so strme oziroma izpostavljene planinske poti, ki so označene kot zahtevne ali celo zelo zahtevne, zato je treba pri premagovanju uporabljati gorniški komplet - čelado, plezalni pas, rokavice in samovarovalni sistem.
Ves čas pot spremlja jeklenica (s tem je povezano tudi ime), na katero se vpenjamo z varovali, ob poti so na nekaterih mestih tudi klini ali druga pomagala. Pri gibanju je nujna pomoč rok, zato je fizična pripravljenost še toliko bolj pomembna kot pri klasični hoji v hribe. Običajno je ferata namenjena le vzponu, spust je speljan po nekoliko lažjem terenu. Ferate se med seboj razlikujejo po težavnosti, ki jo ocenjujemo po avstrijski lestvici. Običajno so ocenjene s črkami od A do G, pri čemer A pomeni najlažjo, G pa najtežjo oceno ferate.
Brez izkušenj ne gre
Ena od ferat, namenjena začetnikom in tudi že bolj izkušenim, je nad Mojstrano, kjer so v ostenju Grančišča uredili dve privlačni poti različnih težavnostnih stopenj. Lažjo, Aljaževo pot, smo preizkusili tudi novinarji in novinarke v sklopu promocijskih aktivnosti Slovenske turistične organizacije, ki v kampanji Moja Slovenija in v sodelovanju z Outdoor Slovenija vabi na številna doživetja v naši državi.
Igor Kremser, gorski vodnik z licenco IFMGA pri športni agenciji Kofler sport, je povedal, da so ferate načeloma dostopne vsem, vsekakor pa odsvetujejo, da se neizkušeni nanje podajo sami, brez vodenja. Dobro je torej opraviti tečaj, da začetniki ne le preverijo svoje fizične sposobnosti, ampak da se tudi naučijo pravilne namestitve opreme, ravnanja z njo in nenazadnje, da na tečaju, kjer imajo ob sebi vodnika, preverijo, ali jim premagovanje višine morebiti vendarle povzroča težave. Tečaje za začetnike in tudi za bolj izkušene, za družine, ponujajo pri tej agenciji, pa tudi pri več društvih. Dobro se je prepričati, da imajo vodniki pri teh ustrezna znanja in izkušnje, da vas bodo varno popeljali od starta do cilja, pa tudi pomagali v morebitni zagati - če se vas loti strah in ne morete več ne nazaj ne naprej. Ponudniki tečajev zagotovijo tudi ustrezno opremo, zato vam je ni treba kupiti že pred prvim poskusom. Nenazadnje vas morda niti ne bo toliko pritegnilo, da bi še kdaj šli na feratanje. Če vas bo navdušilo, pa boste od izkušenih gornikov lahko dobili nasvete, kakšno opremo nabaviti.
Za poplačilo še razgled
Stena Grančišča, po kateri sta speljani poti - ob Aljaževi še zahtevnejša Pot mojstranških veveric - je le čez cesto, nekaj deset metrov stran od Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, kjer si je prav tako mogoče izposoditi varovalni komplet in dobiti nekaj informacij. Zunaj pri muzeju je vadbena jeklenica, pri kateri smo tudi mi dobili osnovne, a izredno pomembne informacije o vpenjanju na jeklenico, gibanju in ohranjanju razdalje na ferati. Potem pa tudi v steni vidiš, da je vpenjanja pravzaprav toliko, da sploh ni kaj prida časa za razmišljanje o višini, ki jo premaguješ. Na izhodišču obeh omenjenih ferat je tudi karta z osnovnimi informacijami in prikazom poti. Na nekaj mestih se križata, kar pomeni, da lahko glede na svoje sposobnosti del prehodimo po težji poti in obratno.
Na vrhu se obe skleneta pri repliki Aljaževega stolpa ter razveselita še z lepimi razgledi na Julijske Alpe in Karavanke. Potem je treba opraviti le še nezahtevno pot do izhodišča. Tokrat so nam tam, pri Slovenskem planinskem muzeju, zadovoljnim, da smo premagali višinski plezalni izziv, naši gostitelji pod okriljem zavoda Turizem Kranjska Gora pripravili še Aljaževo mal'co. V ličen mošnjiček so bile povezane domače dobrote. V steklenem lončku zaseka s klobaso, orehi, šilce žganja, kos sira, temen kruh. To, kar naj bi bil po izročilu tudi Jakob Aljaž nesel s seboj v hribe.
Ta malica je ena od aktivnosti Fundacije Aljažev kraj, ustanovljene leta 2020 ob 175. obletnici Aljaževega rojstva in 125. obletnici postavitve stolpa na Triglavu. Za izvedbo malice pa skrbita Karol Ribaš in Gašper Zima iz gostilne Pr' Železn'k iz Mojstrane, kjer poskrbijo, da so vse sestavine malice lokalnega izvora.
