Lanska 55. edicija Borštnikovega srečanja je zamaknjena v letošnje leto in nosi zaporedno številko 56. Korona je lani premagala Talijo in v zadnjem hipu so oktobra morali odpovedati vse. Porast števila okužb, ki so zašle tudi v umetniške ansamble, je tik pred zdajci onemogočil jubilejno jesensko festivalsko shemo. Zaprla so se gledališča. Za dolgo.
Festival, ki je bil zaradi vinorodne slave mesta prireditelja v polstoletni tradiciji štajerskih dionizij vezan na mošt in kostanj, bo poslej ob koncu sezone, ne na začetku. Teatri so se sprijaznili s to radikalno odločitvijo. Celo svoje prednosti ima, saj je ob koncu sezone več manevrskega prostora za gledališčnike kot ob začetku. Domača in tuja gledališča v tem času laže načrtujejo svojo festivalsko udeležbo. To je res, a problem bo občinstvo. V tej postkoronski mrzlici, po dolgih, mučnih karantenah, bo množični počitniški eksodus.
Priča smo entropiji festivalov ta čas: kdo bi si predstavljal, da imamo hkrati Borštnika, celjske Dneve komedije, Festival Lent pa Dneve knjige in še kaj. Stendhalov sindrom nam grozi, da bomo oboleli od preobilja. Razumljivo do neke mere je takole postkoronsko "noterspravljanje", a grozi, da bodo vsi nekaj izgubili. Tisto bistveno, zaradi česar sploh so. Upam, da Borštniku uspe ohraniti tradicijo pregovorno zveste mariborske publike.
Kaj pa gledališče? Ga je dolgo zaprtje spremenilo? To bomo videli šele 2022., po prvi pokoronski sezoni. Sinoči se je začelo s protokolarnim in mednarodno prestižnim odprtjem, sicer pa s prodornim mladim in študentskim gledališčem že prejšnji ponedeljek. Vnovič očara produkcijska in logistična zahtevnost prepletanja vseh delov festivala. Tudi mariborska tradicija.
Prva tekmovalna predstava (iz predkoronskega repertoarja) od osmih bo nocoj. Sedemurno gledališko potovanje Sedem vprašanj o sreči v Lutkovnem gledališču Ljubljana bo preizkus za vse. Do prihodnje nedelje bo prvi gledališki festival v državi preizkušal novo realnost. V duhu časa nas bodo letošnje predstave nagovarjale k soočanju z ranljivostjo, empatijo, medgeneracijskimi prepadi, ksenofobijo ... Najbolj razveseljivo pa je, da je kar polovica režiserjev in režiserk tekmovalnih predstav letos iz mlade generacije, starih toliko kot država ali manj. Prodor mladih je silovit.
Internacionalizacija festivala je kljub negotovim časom izrazita, kar osem tujih predstav bomo videli. In malce je celo v zvezi z letošnjo lavreatko. Letošnje srečanje je posebno tudi po dobitnici Borštnikovega prstana: Jette Ostan Vejrup je prva v prestižni druščini, ki ni Slovenka. Z nevsakdanjim pogumom in vztrajnostjo, predvsem pa z vrhunskostjo je zablestela v drugem jezikovnem okolju, v umetnosti, vezani na jezik, kar je svojstven podvig in unikum. V današnjem svetu strahu, pogosto prezira pred drug(ačn)imi je svojevrsten, žlahten primer širjenja meja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
