Petra Zemljič
V Vetrinjskem dvoru je bil v včeraj Onslow festival in kljub dežju ponudil pestro dogajanje. Festival si je zamislila in organizirala mariborska skupina Onslow, ki je predstavila svojo ploščo in video Konec filma. Na koncertnem odru so se ji pridružili še Dr. Zero, Živi zid, Cosa Nostra in Blutwurst, predstavili so se tudi fotografinja Sandra Požun, pesnik Valter Čučkovič, ki je skupaj z Darinko Lozinšek prebral nekaj svojih pesmi, od civilnih iniciativ pa Umetnost Dezinstitucionalizacije in Rešimo Muro. Dogajanje je začinil čarodej Wladimir.
Festivalsko poletje so podaljšali s festivalom punkovske in garažne glasbe. "In smo praznično razglasili, da smo, da imamo pesmi, plošče, celo videe. S festivalom dokazujemo, da sovražnik omlednosti, dolgčasa in apatičnosti tudi poleti ne spi. Onslow festival, ki bo tradicionalno v času debelih počitnic, ni samo festival glasbe, ampak tudi razmišljanja. To poudarjamo zato, ker danes sploh ne bi razmišljali," pravi Bojan Tomažič iz skupine Onslow. In doda, da zdaj ljudem po glavi letijo samo obveze, stroški, fantazme, paranoje itd. "Videti je, da je nekdo tradicionalni evropski razsvetljeni zavesti ugasnil luč, ljudje ne iščejo več učinkujočih podob, različnih nazorov, ki bi pomirili vznemirjenost srca in mišljenja. Pa saj niti ni več kaj miriti, vznemirjenosti srca in mišljenja skoraj ni več. Kamorkoli gremo, so namesto tega ponujene reklame za instante, zakladi Vzhoda in formularji, ki jih je treba natančno izpolniti. V trgovinah, v cerkvi, na občini, v javni kuhinji. Denar za ljudi tudi v kulturi je, a so formularji prekomplicirani, da bi lahko vsak kandidiral zanj. Da je uspešen tisti bog, katerega imena ne razumemo, je opozarjal Jung. Jaz vsega tega nič ne razumem, zato toliko bogov vodi moje življenje. Kar opažam, je, da mi ves čas lažejo."
"Kapital ne govori pametnih stavkov, ne piše zahtevnih knjig in ne razmišlja o zapletenih stvareh." To je, pravi Tomažič, prebral pri Večerovem sodelavcu Mitji Reichenbergu in mu v mislih stisnil roko. Kapitalistov interes je, da ima veliko kapitala in nato še več, saj pomeni moč in vladanje. "In ljudje mislimo, da je to super, da bi to bili tudi mi, in da je prav, ko volimo tiste, ki delajo tako, kot jim rečejo neumneži. Vse, česar se neumni, neuki in pohlepni dotaknejo, se spremeni v drek. In ljudje ta dejanja drago plačamo. Četudi bežimo pred seboj, tem plačilom na moremo ubežati. Zgodbe o tem, kako ljudje bežijo pred seboj, bi morale biti v navdih umetnikom, ljudje, ki neumno odločajo, so kot nalašč za obdelavo satirikov, teptanje ljudi, laži in ropanje dostojanstva, so tema za protestne glasbenike."
Mi imamo prazne festivale in prazne praznike
Pa jih imamo? "Veliko od države in občin podprte kulture imamo, a vendar je na mestu vprašanje, ali ta govori o današnjem svetu, o današnjem človeku. Gledališče še najbolj. Glasbeniki pa so spet zabluzili v temah, iz katerih vodi pot samo do psihiatrične bolnišnice. Kot v predpunkovskem obdobju. Satirikov sploh ni, smešenje neumnih šefov so izgnali iz govorjenja in pisanja. Če v glasbi ni življenja, to ni glasba. Če festival ne navdihne z razmislekom, to ni bogvekakšen festival. Če dogodek nič ne prinese, ne vznemiri srca in mišljenja in ne daje upanja, optimizma, ni praznik. Mi imamo prazne festivale in prazne praznike. Financirane tudi iz javnih blagajn. Ne je treba reči ponujenemu vakuumu, ki ga polnijo z absurdnimi političnimi in družbenimi idejami, ki se odlikujejo samo po duševni praznini. Švicarski pregovor pravi: Za vsakim bogatašem stoji hudič, za revežem dva.
Zato vsaj enega hudiča preženimo z obličja tega sveta. Pa bo kultura delovala, gospodarstvo tudi in ne bomo več bežali. Pred seboj," razlaga Tomažič.
Od odtenkov, ki nam jih prodajajo, nazaj k osnovnim barvam
Zdaj bi raje odkrival odtenke, še pojasnjuje, a se mora vedno znova prepričevati o najbolj osnovnih barvah. "Da barve obstajajo, čeprav so nas naučili, da ne. Ker bi sicer svet bil siv ali rjav v odtenkih drekca. Mi smo zato zapeli Fuj to. Pesem smo naredili tako mimogrede kot pogosto nastaja tisto, čemur rečemo, da je uspešno. Ne gre za merila razvpitosti, ampak učinka. V nas samih. Ko nas slišijo zapeti Fuj to, morda kdo pomisli na tisto, kar mu gre na živce. In razmišlja."
Franci Novak Fojtl iz skupine Živi zid pa razlaga, da so njihova besedila posledica težkih in lepih trenutkov življenja. Marsikdo se lahko najde v njih in s tem začuti, da ni edini s težavami in lepimi prigodami. So tudi poučna in spodbujajo k uporništvu. Ne obremenjuje jih več njihov marginalni položaj; preprosto uživajo v ustvarjanju glasbe in koncertih. "Punk sam po sebi ne more biti apatičen. Lahko, da so konzumenti postali takšni. A kot pravimo, smo veseli tistih posameznikov, ki uživajo v tovrstni glasbi in nam vlivajo upanje za boljši underground jutri. Spomnim se besed legende Marjana Ogrinca: 'Kdor kapira, itak kapira, kdor pa ne, pa mu naj bog pomaga!' Amen," doda in publiki sporoča, naj uživa in se ne pusti nategovati. Podobno meni tudi Marko Čuturilo iz Cose Nostre. Z besedili in glasbo izražajo predvsem svoje mnenje o družbi. "Predvsem je to odraz trenutnega razpoloženja v času nastanka komada. Pri ustvarjanju se ne oziramo na nikogar in nismo opredeljeni, od tod tudi raznolikost med našimi komadi. Čeprav še nikoli nismo pomislili na to, ali smo marginalci, smo po definiciji res nekaj takega."
