Kljub temu da je del Italije, Sardinija ni tipično italijanska. Otok je precej oddaljen od celine, dolgo časa je bil pozabljena provinca. Veliko prebivalcev še vedno občuti ignoranco italijanske vlade. Drugi največji otok v Sredozemlju se razlikuje od preostalega dela države po pokrajini, poseljenosti in po vzdušju.
Druga stvar, ki jo boste hitro spoznali, je kulinarika. Sardinska kuhinja je osredotočena na lokalno in sezonsko pridelavo. Hrana, ki jo boste dobili na krožnik, je sveža in običajno pripravljena po naročilu. Kar pa je nedvomno skupnega temu odmaknjenemu otoku s preostalo Italijo, je to, da bo tehtnica doma pokazala kakšen kilogram ali dva več. Greh bi bil, da ne bi poskusili znanih fregol, zrnatih testenin iz zdroba. Najbolj tipične so s školjkami in škampi, začinjene z žafranom in postrežene s kruhom. "Jej danes, hujšaj jutri!" je vodilo na tem koncu sveta.
Otok obiščite v začetku junija ali pozno v septembru
Najpogostejši razlog, zakaj se odpravimo na Sardinijo, so zagotovo plaže. Otok je obdan s kristalno čisto vodo, na njem najdemo nekaj najbolj razkošnih plaž v Evropi. Zlat pesek in turkizno morje z dramatičnimi pečinami nas bosta pustila brez besed. Če niste pripravljeni deliti teh lepot z drugimi obiskovalci, pojdite v začetku junija ali pozno v septembru.
Ne pozabite pohodniških čevljev
A so stvari, o katerih se govori premalo. Dostopnost nekaterih plaž predstavlja kar nekaj izzivov. Za obisk Cale Lune, najbolj znane plaže, je treba prehoditi pet kilometrov. Že prihod do parkirišč, če jim sploh lahko rečemo parkirišča, je svojevrstna dogodivščina. Ob divjih cestah, polnih lukenj, smo hvaležni, da imamo rent-a-car. Ko najdemo parkirno mesto, za katero tudi drago plačamo, se podamo na pot, ki je naporna. Ne samo zaradi višinskih metrov, temveč tudi zaradi razgibanega terena in vročine. Priporočljivi so pohodniški čevlji, vendar jih marsikateri turist pusti doma in se na pohod poda kar v natikačih. Plaže nimajo naravne sence. Marsikje si lahko senčnik sposodimo. Na bolj neraziskane predele si ga obiskovalci prinesejo s sabo, to pa pot še oteži. Kljub zahtevni hoji nas motivirajo osupljivi razgledi, in ko prispemo, je ves trud poplačan. Kot moka bela mehka mivka in čista voda z ribicami hitro poskrbita za novo energijo in tako veš, da se boš naslednji dan spet podal na novo pot.
