(INTERVJU) Gregor Vertačnik, klimatolog: Bomo v poletnih počitnicah kmalu šli na sever Evrope?

Minulo leto je bilo rekordno toplo. Lahko po dobrega pol leta že ocenite, ali bo padel lanski rekord?

To leto je vsaj za zdaj tudi kar precej toplo in bo skoraj gotovo v Sloveniji med najtoplejšimi doslej. Na katerem mestu bo, je zelo težko reči, ker kakšen mesec ali dva hladnega vremena lahko že pomenita, da zanesljivo ne bomo dosegli rekorda. Na globalni ravni je drugače, tam so nihanja iz meseca v mesec precej manjša, v glavnem so odvisna od tega, ali imamo el ninjo ali la ninjo. Zdaj kaže, da prehajamo v nekoliko hladnejšo fazo, se pravi verjetno do jeseni v la ninjo, ampak ker smo bili prve mesece leta zelo v znamenju el ninja in je bilo rekordno toplo na globalni ravni, znanstveniki ocenjujejo, da bo to leto verjetno celo nekoliko toplejše od lanskega. Pa že minulo je bilo rekordno, in to kar s konkretnim naskokom, tako da imamo zdaj dve leti odklon temperature na globalni ravni blizu meje 1,5 stopinje Celzija, ki jo omenja pariški podnebni sporazum. No, ta sicer določa, da meja velja za povprečje daljšega obdobja. A če bi v prihodnosti povprečen dvig temperature za 20 ali 30 let na globalni ravni presegal 1,5 stopinje Celzija v primerjavi z drugo polovico 19. stoletja, bi lahko rekli, da nam je pri pariškem sporazumu spodletelo.

Aprila smo prišli na 30 stopinj Celzija. Sliši se absurdno.

Od vseh mesecev letos so bili februar, april in julij najbolj izjemni. Februar je bil po pozitivnem odklonu temperature od dolgoletnega povprečja celo najbolj izstopajoč mesec od leta 1950, saj je bilo letos kakšnih pet stopinj topleje, kot bi pričakovali za ta mesec. April je bil zelo zanimiv, ker smo imeli vremensko dve povsem različni polovici. Prva polovica aprila je bila izredno topla, tako tople prve polovice tega meseca tudi približno še nismo imeli, kar dvakrat se je krajevno temperatura dvignila na 30 stopinj. Sledila je močna ohladitev in druga polovica aprila je bila celo med najhladnejšimi v zadnjih desetletjih. Kljub tej ohladitvi je bil april kot celota še vedno nekoliko nadpovprečno topel. Potem smo imeli deževen, a temperaturno dosti normalen maj. Poletje se je začelo brez večjih pretresov, ni bilo ne pretirane količine dežja ne pretirane vročine, tudi neurij ni bilo ne vem koliko. Junij je bil še sorazmerno običajen, julija pa se je kmalu začela vročina in potem smo imeli sredi meseca zelo dolg vročinski val, sploh enega najdaljših v zgodovini meritev. Je pa zanimivo, da je bila vročina zelo enakomerna, brez velikih odstopanj navzgor, saj nismo imeli temperaturnih ekstremov. Na nekaterih postajah se je ogrelo malo nad 35 stopinj, kar pa za zadnja leta pravzaprav ni nič posebnega.

Slovenski rekord 40,8 stopinje Celzija

Na pravo ohladitev smo ves mesec zaman čakali.

Julija, razen povsem na začetku, ni bilo niti ene resne ohladitve, ko bi bila temperatura nekaj dni blizu dolgoletnega povprečja. Ker je imel julij tako dolg vročinski val sredi meseca, sicer pa je bilo nadpovprečno ali pa povprečno toplo, je bil to najtoplejši julij v zgodovini meritev, za dve desetinki stopinji Celzija toplejši od julija 2015. Tudi takrat smo imeli zelo dolg vročinski val. Letošnji julij je bil tudi najtoplejši mesec v zgodovini meritev ter dve stopinji in pol toplejši od julijskega dolgoletnega povprečja 30-letnega obdobja od 1991 do 2020. To je namreč zdaj naše standardno obdobje za primerjavo s tekočim vremenom oziroma podnebnimi razmerami. Leta 2031 bomo začeli za primerjavo uporabljati obdobje med letoma 2001 in 2030. Podnebje se namreč danes tako hitro spreminja, da za primerjavo ne moremo več uporabljati starejših obdobij, recimo med letoma 1961 in 1990. In zanimivo je, da so bila v zadnjih desetih letih vsa poletja toplejša od poletij v 60. ali 70. letih prejšnjega stoletja. Niti najbolj vroča poletja iz tistih časov nisi tako topla, kot na primer najhladnejša poletja zadnjega desetletja.

Temperaturni rekord Slovenije je sicer iz leta 2013.

Tisto poletje smo imeli dolgotrajno sušo, od začetka julija naprej je bilo kar suho vreme z veliko sonca, potem je postopoma pritisnila tudi vročina, tla so se zelo izsušila, v začetku avgusta smo dobili nad Slovenijo zelo vročo zračno maso, nekaj dni zapored smo imeli takrat zelo visoko temperaturo zraka. Spominjam se, da je bilo v tistem avgustu v Ljubljani pet dni, v katerih smo podirali temperaturni rekord. Vreme se je segrevalo do 8. avgusta, ko smo na nekaterih postajah izmerili 40 stopinj Celzija ali pa celo nekoliko čez, in takrat je tudi padel slovenski rekord - na letališču v Cerkljah ob Krki, kjer smo izmerili 40,8 stopinje Celzija. Tudi v Ljubljani je temperatura presenetljivo šla čez 40 stopinj, čeprav si skoraj nismo predstavljali, da je to možno. Namerili smo 40,2 stopinje Celzija, prejšnji rekord (do leta 2012) je bil 37,6 stopinje, kar je zelo velik popravek temperaturnega rekorda. Običajno jih popravljamo za nekaj desetink stopinje. Torej, kadar imamo te vročinske rekorde, gre običajno za kombinacijo sušnih razmer na tleh, zelo tople zračne mase v višinah in seveda sončnega vremena. Pomaga še globalno segrevanje in zdaj smo poleti že na treh stopinjah več kot pred 50 leti. Ne gre sicer samo za poletja, toplejše so tudi zime, a jasno v vročini zvišanje temperature bolj opazimo, vsaka stopinja nad 30 nam je bolj neugodna. Zanimivo, temperatura se je v drugih letnih časih manj dvignila kot poleti, kar je povezano s tem, da so poletja v povprečju postala bolj sušna in sončna.

Kateri del Slovenije je poleti najhladnejši?

Na eni strani imamo območja, kjer je skoraj ves čas relativno sveže v primerjavi z naseljenimi kraji, to je seveda visokogorje, in padec temperature z nadmorsko višino je poleti res najbolj opazen. Tudi zjutraj je na Kredarici vedno hladneje kot v Ljubljani, temperature nad 2000 metri nadmorske višine so podnevi redko čez 20 stopinj Celzija.

Kaj pa na nadmorski višini med 500 in 1000 metri?

To so pa samo mrazišča, in še to ponoči, torej tista območja, kjer je res hladno. Če gledamo mikrolokacijsko, so nekaj takega tudi senčne soteske. Ko imamo gozd, kjer je sonca manj, zraven je še kak hrib, za katerega sonce hitro zaide in začne po pobočju navzdol polzeti ohlajen zrak, pa če je morda tam še kakšna hladna voda, so take lokacije poleti najboljši kraji za ohladitev. Blizu Ljubljane je denimo Iški Vintgar, ki je najbolj šolski primer take soteske.

Kaj pa Babno Polje, kjer radi padajo negativni temperaturni rekordi?

Babno Polje je v vseh letnih časih vedno med najhladnejšimi, ker je relativno visoko, na 750 metrih nadmorske višine. Če tam ni moteno nočno ohlajanje, se vedno precej bolj ohladi kot pa v okolici. Običajna razlika med Babnim Poljem in kraji na kakih hribčkih v okolici je v teh jasnih in mirnih nočeh tudi kakih deset stopinj Celzija. V zadnjih letih tega ni več toliko, a pred 50 leti so na Babnem Polju ob močnem prodoru hladnega zraka celo julija in avgusta lahko imeli slano. In tudi danes, ko je čez dan najhujša vročina čez 30 stopinj Celzija, je jutranja temperatura okoli 10 stopinj, redko se zgodi, da imajo že zjutraj 15 stopinj. Zanimive so tudi Rateče na Gorenjskem. Če je tam suša in imajo malo vetra, ki zelo dobro premeša ozračje, je lahko poletna temperatura hitro 35 stopinj Celzija. Rateče so sploh ena redkih merilnih postaj v Sloveniji, ki ima absolutni temperaturni rekord postavljen še pred letom 2000. Julija 1983, ko je bil zelo topel zrak v višinah, pa še suša je bila, so v Ratečah izmerili 36 stopinj na nadmorski višini 864 metrov, kar je sploh ena najvišjih temperatur v Sloveniji za tako višino.

Kakšen je vročinski temperaturni rekord Kredarice?

Ta pa je 21,6 stopinje, če se ne motim, in je bil ravno tako postavljen konec julija 1983. Tedaj je šlo za posebno vremensko situacijo, ker je območje Alp zajela najtoplejša zračna masa, vzhodnega dela Slovenije pa ne, zato smo imeli najvišje temperature ravno v alpskih dolinah in Ljubljanski kotlini. Najtoplejša je bila tedaj postaja Stara Fužina v Bohinjski dolini, kjer je bilo skoraj 38 stopinj Celzija, medtem ko je bilo recimo v Murski Soboti isti dan, če se ne motim, 33 ali 34 stopinj. Se pravi, ni vedno nujno, da je najbolj vroče v najnižjih delih, a običajno je. Med najtoplejšimi območji so Vipavska dolina, Bela krajina, Pomurje, najvišja temperatura zraka je skoraj vedno pod nadmorsko višino 500 metrov, ni pa nujno.

Pretoplo morje

Včasih smo se posmehovali Špancem in drugim Mediterancem ter njihovi popoldanski siesti. Bo ta postala nekaj normalnega tudi v Sloveniji?

Po mojem bo to kar prišlo v poštev, vsaj za nekatere gospodarske panoge. Pomislimo samo na delavce na gradbiščih, kjer je delo v vročinskem valu že kar nevarno, saj se tudi telo ne more prav regenerirati. Problem ni samo dnevna vročina, zelo toplo je tudi ponoči, stavbe se ne ohladijo. Človek postane zelo utrujen, ker se ne more spočiti, in to je v stavbah, ki nimajo klimatskih naprav ali pa zelo dobre izolacije, zelo velik problem. Ja, siesta bi sčasoma lahko bila kar realna možnost, ker naše podnebje vse bolj spominja na špansko.

Pozimi ste opozorili, da je večji del Atlantskega oceana izredno topel in da to traja že od lanskega poletja. Domnevam, da ohlajanja še ni bilo?

Še vedno ni bilo ohlajanja, še vedno je Atlantik zelo topel. Se pa seli lokacija teh najbolj izstopajočih območij, letos je zelo toplo morje južno od Grenlandije, nekje v pasu od jugovzhodne Kanade proti Azorom. Morje je tudi tri, štiri stopinje toplejše, kot je sicer. Nenavadno topel je tudi del Atlantika, kjer nastajajo orkani, to je območje od Zahodne Afrike proti Karibom pa naprej proti obali ZDA. Tretje tako območje, ki izstopa v tem poletju, pa je Sredozemlje, avgusta je povprečna temperatura Sredozemskega morja dosegla nov rekord, 28,15 stopinje Celzija. Prejšnji rekord je bil sicer postavljen komaj minulo poletje.

Kakšna pa je absolutno najvišja temperatura, izmerjena v Sredozemskem morju?

Ne vem natančno, a verjetno je blizu te, ki smo jo mi izmerili v Kopru, ko je bilo nad 31 stopinj, verjetno je to med najvišjimi vrednostmi. Večina Sredozemskega morja je vseeno precej premešana, tudi če je daljši vročinski val, se ne segreje nad 30 stopinj Celzija.

Katero je potem najtoplejše morje na svetu?

To sta Rdeče morje in pa Perzijski zaliv, kjer je tudi povprečna mesečna temperatura morja lahko nad 30 stopinj, to pa lahko zlasti v Perzijskem zalivu traja več mesecev.

Slovenci, ki gredo poleti v Hurgado, torej tam ne uživajo preveč.

Tam je poleti že tako vroče, ker je to puščava, pa še toplo morje zraven … To je bolj za kakšen oktober, november ali pa zimo, ker je Rdeče morje vse leto dovolj toplo in je tudi pozimi vsaj za nekatere primerno za kopanje. Sredozemsko morje je vseeno toliko severno, da se pozimi razen pri Egiptu ali Izraelu toliko ohladi, da pozimi za nikogar ni dovolj toplo za kopanje.

Bomo poleti začeli hoditi na Baltik ali Severno morje?

V resnici se ti dve opciji odpirata, če bodo morja na severu Evrope postala dovolj topla. A težava je v tem, da je stabilnega toplega vremena v severni Evropi poleti veliko manj kot v južni, kar je eden od razlogov, zakaj ljudje tako radi gredo v Sredozemlje. Zelo majhna je verjetnost, da bi imeli daljše obdobje slabega vremena, da bi ves dopust bil hladen ali pa deževen. Na Severnem morju se to zgodi brez problema, saj je na območju precej nestabilnega vremena. Lahko imamo ves teden lepo vreme, lahko pa pademo tudi v teden slabega vremena, voda pa je lahko hitro hladnejša od 20 stopinj Celzija. Če je res huda vročina, pa ima lahko tudi 25 stopinj. Plaže niso problem, v Severnem morju so marsikje peščene, vprašanje je nestabilnost vremena. A če se bo za nekaj stopinj segrelo in ljudje ne bodo tako občutljivi recimo za dež, lahko tudi severna Evropa postane ena bolj zanimivih destinacij za poletne počitnice. V Sredozemlju pa se bo verjetno poletna sezona začela deliti na predpoletno, poznospomladansko, ko morje še ni tako zelo segreto in noči še niso tako zelo tople. To je maja ali pa tudi v prvi polovici junija. Drugi del, ki pa bo sploh postal popularen, bo september, mogoče še oktober, ko bo morje zelo toplo, ozračje ne bo več tako vroče in bo idealno za kopanje. Julij in avgust bosta še posebno v južnem delu Sredozemlja in tam, kjer se morje zelo segreje, tudi ob obali Jadrana, vse bolj problematična, saj bo enostavno prevroče za večino ljudi.

Vulkanski izbruh ohladi ozračje

Kaj se mora zgoditi, da se ohladi ocean? Kot eno od možnosti ste omenili vulkanski izbruh, ki pa je vse prej kot idealna rešitev.

Vulkanski izbruhi, če so zelo močni, lahko hladijo ozračje na svetovni ravni tudi za eno stopinjo Celzija. Nazadnje se je to zgodilo leta 1815, ko je izbruhnila Tambora v Indoneziji, in naslednje leto je bilo tako imenovano leto brez poletja. To je bil eden najbolj katastrofalnih vremenskih dogodkov v Evropi v zadnjih nekaj sto letih. Poletje 1816 je bilo predvsem v Franciji pa tudi sicer v večjem delu Evrope izredno deževno in hladno, zaradi česar je bilo zelo malo pridelkov, izbruhnila je zelo huda lakota. Vulkanski izbruh leto prej je namreč v ozračje izvrgel ogromno količino žvepla v obliki žveplovega dioksida. Ta se v ozračju veže z vodo, nastanejo kapljice zelo razredčene žveplove kisline, in če te kapljice pridejo v stratosfero, lahko tam ostanejo do nekaj let. Ker imajo veliko svetlobno odbojnost, meglica iz te žveplove kisline deluje kot odbojna plast visoko v ozračju, zmanjša se količina sončnega sevanja, ki pride do tal. Neposredna posledica je nekakšna globalna ohladitev, ki ob najmočnejših vulkanskih izbruhih, kakršni se pojavijo na nekaj sto let, lahko za nekaj let ohladi ozračje za kakšno stopinjo Celzija. Močan učinek je zlasti prvi dve leti, nato še nekaj let čutimo posledice, po desetih letih pa učinek izbruha končno izgine.

Bomo še kdaj imeli normalno poletje, ko temperature ne bodo več kot mesec pri 30 stopinjah Celzija ali več?

Vedno redkeje. Bo še tudi kakšno tako leto, a bo to skoraj vedno povezano z daljšim obdobjem slabega vremena. Da bi imeli mesec lepega vremena, a brez vročinskih valov, je že utopično pričakovati, ker je naš osnovni nivo temperature poleti za več kot tri stopinje višji, kot je bil pred 50 in 60 leti. Poleg tega so v zadnjih desetletjih poletja vedno bolj suha in sončna, kar še bolj spodbuja vročino. Če bi hoteli priti na raven izpred nekaj desetletji, bi morali ali zelo zmanjšati količino toplogrednih plinov v ozračju ali pa zelo povečati količino aerosolov. Za zmanjšanje količine toplogrednih plinov vidimo, da je to zelo težka naloga, ker se države na globalni ravni še vedno niso dogovorile za zelo drastične ukrepe, ki so povezani s praktično vsemi gospodarskimi panogami. Lahko bi recimo v kmetijstvu ali pa prometu zelo zmanjšali izpuste, ampak še vedno premalo, da bi se to občutno poznalo pri temperaturi. Če bi res želeli, da bi se koncentracija toplogrednih plinov v ozračju zmanjšala, bi morali v resnici v vseh gospodarskih panogah zelo zmanjšati izpuste, kar je ponekod precej težje kot drugje.

Geoinženiring realna opcija, a nevarna

Kako pa bi se podnebnih sprememb lotili z aerosoli?

Druga varianta za ohladitev ozračja pa je, da spustimo vanj veliko več aerosolov, pri tem govorimo predvsem o aerosolih, povezani z izpusti žvepla v ozračje, ki nastajajo predvsem v termoelektrarnah brez filtrov in pa seveda v vulkanskih izbruhih. Ampak tega bi moralo biti kar precej. To je ena od idej geoinženiringa, pri čemer bi, če ne bi mogli omejiti globalnega segrevanja, ki bi postalo zelo neugodno za večino sveta, omilili to segrevanje ali pa ga celo obrnili, s tem da bi v stratosfero stalno vnašali aerosole, podobno, kot jih vulkanski izbruhi. V bistvu bi samo z veliko večjo intenzivnostjo oponašali naravne procese. Seveda pa je to dvorezen meč. Res bi ohladili planet kot celoto, ampak določena območja Zemlje bi zaradi tega bila še na slabšem, kot so zdaj. Ponekod bi bilo premalo padavin, drugje bi jih bilo preveč. Druga težava je, da ko imamo tak poseg vzpostavljen, si ne moremo privoščiti, da bi ga kar nenadoma ukinili, ker bi to pomenilo še en zelo hiter dvig temperature. Geoinženiring je realna opcija, vendar zelo nevarna tudi zaradi politike in različnih interesov držav sveta. Vsaka nenadna ukinitev geoinženiringa bi praktično porušila podnebni sistem in imela zelo hude posledice. Edina smiselna, dolgoročno vzdržna pot je, da res zmanjšamo izpuste toplogrednih plinov, in če že ne moremo priti nazaj na stanje izpred nekaj desetletji, da vsaj ne ostanemo na taki ravni, kot smo zdaj.

In če se ne odločimo ne za eno ne za drugo različico odpravljanja problema?

Težava pri globalnem segrevanju je, da so nekaj časa spremembe lepo počasne, temu rečemo linearne, ko vsako leto pričakujemo manjši dvig temperature. Če pa presežemo določeno stopnjo segrevanja, lahko v nekaterih delih podnebnega sistema nastane preskok in ti deli preidejo iz enega ravnovesnega stanja v drugo tako stanje. Ena takih točk preloma je ustavitev severnoatlantskega morskega toka oziroma termohaline cirkulacije. Gre za oceanski tok, ki dovaja toplo in pa zelo slano vodo iz tropskega in subtropskega Atlantika proti severu, proti Grenlandiji, severni Evropi, Arktiki. Na svoji poti ta toplomorski tok odda zelo veliko toplote, od te toplote ima Evropa veliko koristi, saj ima večina celine glede na geografsko širino zelo mile zime, to pa ravno zaradi tega, ker nas, po domače povedano, greje voda iz subtropskih in tropskih delov Atlantika. Ta voda se v Severnem Atlantiku toliko ohladi in zgosti, da potone na dno oceana in se potem kot protitok vrača proti južnemu delu Atlantika. Če se bo globalno segrevanje nadaljevalo, se utegne zgoditi, da se bo to kroženje vode enostavno ustavilo. Ustavljanje toka lahko v najslabšem primeru traja nekaj let, v najboljšem nekaj desetletji. Posledice takšnega dogodka bi bile za Evropo grozljive. To je v bistvu najhujši podnebni scenarij, ki si ga lahko Evropa zamišlja. Nastala bi zelo močna ohladitev, ki bi bila izrazita predvsem pozimi, zlasti pod udarom bi bil severozahodni del Evrope od Francije preko Britanskega otočja in Islandije do Skandinavije, ki zdaj dobivajo topel zrak z Atlantika. Če bi se to zgodilo, bi se lahko v samo nekaj desetletjih zimske temperature ponekod znižale za od 20 do 30 stopinj Celzija, podnebje Anglije pa bi precej spominjalo na današnje podnebje osrednje Kanade.

Kaj bi to pomenilo za Slovenijo?

V Sloveniji bi bile spremembe manjše, zime bi se tudi zelo ohladile, poletja bi se ohladila samo za malenkost, a ker bi imeli zelo dolge in ostre zime, bi imeli težave z infrastrukturo, pa stroški za ogrevanje bi se zelo povečali. Težava bi bila spomladi in poleti, ko bi imeli prodore hladnega zraka iznad severne Evrope ali pa severnega dela Atlantika, ko bi lahko maja, celo še junija imeli pogoste pozebe tudi v nižinah, kar bi bilo zelo neugodno za kmetijstvo. Na drugi strani bi občasno še vedno imeli dotok vročega zraka iznad Sredozemlja ali pa Severne Afrike s podobnimi vročinskimi valovi, kot jih imamo zdaj. Poleti bi imeli velika nihanja temperature, od zelo hladnih do zelo vročih dni, zelo bi se povečala verjetnost neurij. Pogosto bi namreč bili na stiku zelo vroče zračne mase nad Sredozemljem in hladne nad severnim delom Evrope, zato bi bili dogodki, kot so bili lanska julijska neurja, precej bolj običajni. Hkrati bi se povečala verjetnost za sušo, ker bi bilo nad Atlantikom bolj suho, manj bi bilo izhlapevanja in nad Evropo bi dobili manj vodne pare, zato bi bila poletja bolj suha, kot so danes. Mogoče bi jo v Sloveniji odnesli še kar v redu, vsaj v primerjavi s severnim delom Evrope, ampak še vedno bi bilo slabo, medtem ko bi bilo severno od Alp resno kmetijstvo v resnici onemogočeno.

Slovensko kmetijstvo je zelo slabo prilagojeno podnebnim spremembam

Kmetijstvo je že zdaj pod udarom zaradi rastočih temperatur.

Zdaj je vsa Evropa pod udarom zaradi suše, problem so tudi neurja, zadnjih deset let pa je, zanimivo, veliko škode tudi zaradi pozeb. Ne vemo še, ali je to znak kakšnega trenda ali je to naključje, da smo ravno v tako nesrečnem obdobju, da so pozebe pogoste. Sicer pa evropsko kmetijsko niti nima večjih težav zaradi mraza ali preobilnih padavin.

Se mora slovensko kmetijstvo kaj prilagajati tem spremembam?

Slovensko kmetijstvo je v resnici zelo slabo prilagojeno podnebnim spremembam. Pri nas je podnebje relativno ugodno za kmetijstvo, v primerjavi s kakšnimi drugimi sredozemskimi državami ali pa Severno Afriko imamo poleti večinoma še vedno dovolj padavin, če pa že dežja ni dovolj, bi lahko vodo, ki nam pade pred poletjem, shranili v akumulacijska jezera, nekaj bi jo lahko vzeli tudi iz rek. A slovensko kmetijstvo ima zelo slabo razvito namakanje, kar je glede na geografsko lego zelo nenavadno, po drugi strani imamo tudi zelo veliko vode, s katero bi lahko razpolagali in bi večino kmetijskih površin v Sloveniji lahko namakali. Suša v Sloveniji tako niti ne bi smela biti glavni problem, problem so samo daljši vročinski valovi, ki so neugodni za kakšne kmetijske rastline. Se pa seveda lahko zaradi tega, ker imamo toplejša poletja, spremeni nabor poljščin, ki jih pridelujemo. Sadimo lahko poljščine, ki dobro uspevajo v subtropskem pasu, zdaj si že lahko privoščimo gojenje lubenic pa počasi tudi drugih subtropskih rastlin, ki niso zelo občutljive za mraz. Banane ali mango seveda ne, ker Slovenija ima še vedno dovolj izrazite zime, da take rastline ne bi preživele. Z oroševalnimi sistemi pa lahko spomladi sadna drevesa zaščitimo pred pozebo.

Vse našteto zahteva kar precejšnje investicije.

Seveda, treba je imeti dovolj finančnih spodbud, da se sploh gre v take investicije, ki se tudi ne povrnejo v nekaj letih, ampak večinoma v nekaj desetletjih. Problem pri nas so tudi neurja s točo, z močnimi nalivi in sunki vetra, ki so vse bolj pogosta. To lahko rešujemo z zavarovanji, druga rešitev pa so protitočne mreže. Na marsikaterem območju Slovenije kmetovanje ni več tako enostavno, kot je bilo pred nekaj desetletji, niso pa razmere še tako slabe, da se ne bi bilo mogoče prilagoditi. Je pa povsem možno, da bomo imeli čez nekaj deset let v Sloveniji kakšno poletje, ki bo tako vroče in tako sušno, da nič ne bo pomagalo, enostavno bomo imeli velik izpad kmetijske pridelave, a za zdaj smo še daleč od takih katastrof.

Zdi se, da vse od lanskega avgusta živimo v strahu pred ponovitvijo katastrofalnih poplav.

Poplave v začetku avgusta lani so bile res splet zelo nesrečnih okoliščin. Že predhodno smo imeli zelo veliko namočenost tal, že junija in julija je bilo na območjih poplav zelo mokro, zato je bil odtok padavin, ki so padle v noči s 3. na 4. avgust, še toliko bolj silovit, ker zemlja praktično ni mogla več ničesar vsrkati. Druga nesrečna okoliščina je bilo veliko podrtega drevja v strugah, kar je zablokiralo vodotoke. Imeli smo še hujše poplave, kot bi bile sicer. Tretja nesrečna zadeva pa je bila za tak čas zelo neobičajna vremenska situacija. Imeli smo izrazit prodor hladnega zraka nad zahodno Evropo, ki je normalen za oktober ali november, je pa za avgust res neobičajen, in vse skupaj je privedlo do hude katastrofe. In seveda dež se je zlil ravno na tistih območjih, ki so najbolj ranljiva. Če bi taka količina padavin padla na kraški svet na Primorskem, bi bile posledice veliko manj hude. Tako pa smo ga dobili ravno na tistih območjih, ki so statistično gledano zelo podvržena hudourniškim poplavam. To je še ena vrsta dogodkov, ki s podnebnimi spremembami postaja bolj pogosta, a še zdaleč ni edina.

Glede na to, kaj lahko pričakujemo, bi morala država za zdravje ljudi subvencionirati klimatske naprave?

Mogoče za tiste, ki imajo delovne razmere zaradi vročine zelo težke, da, za take bi bilo treba razmišljati o tem. Pa za najbolj ranljivo populacijo, recimo za starejše, ki zelo težko prenašajo vročino, bi verjetno bilo smiselno subvencionirati klimatske naprave za njihova stanovanja. Leta 2003, ko smo imeli prvi zelo dolg in zelo izrazit vročinski val v Evropi po več desetletjih, smo imeli veliko število presežnih smrti, zlasti v Franciji, kjer je bila ta vročina najbolj nenavadna. Ugotavljajo, da je avgusta tistega leta zaradi hude vročine predčasno umrlo do nekaj deset tisoč ljudi več, kot bi jih sicer v normalnem poletju. Lani in pred dvema letoma, ko je bilo v Sredozemlju tudi zelo hudo vroče, je bilo nekaj podobnega. Lahko bi subvencionirali klimatske naprave, tako kot se zdaj subvencionira menjavo kurilnih naprav, da se nam izboljša kakovost zraka, mar ne?

Tudi 45 stopinj je realna možnost

Nedavno ste dejali, da lahko tudi v Evropi pričakujemo temperature do 50 stopinj Celzija. Kdaj in kje?

To se lahko zgodi že zdaj, v naslednjih letih, samo vremenska situacija mora biti prava. Če dobimo dovolj vročo zračno maso nad območje z izrazito sušo, lahko pridemo do 50 stopinj Celzija. Najbolj verjetno je to v južni Španiji, okrog Cordobe in Seville. Drugo možno območje so nekateri otoki v Sredozemlju, kjer lahko fenski veter močno ogreje ozračje, taka sta Sicilija in Sardinija. Tretje možno območje je južni in osrednji del Grčije, temperature pa so tam že zdaj pogosto okoli 40 stopinj. A pozor, 45 stopinj lahko dosežemo tudi precej bolj severno.

Tudi pri nas?

Za zdaj je v današnjem podnebju 45 stopinj še nerealnih, ampak če bi se poletja še segrela za kakšni dve stopinji, je tudi 45 stopinj že realna možnost v Beli krajini ali Vipavski dolini.

Drugega ekstrema, ki smo mu bili včasih priča, tako močnega sneženja, da je odpadal pouk, verjetno ne bomo več imeli.

Nemogoče ni. Količina snega se je v zadnjih desetletjih v Sloveniji res zelo zmanjšala, v grobem za polovico sta se zmanjšala tako trajanje kot količina snega, se pa še pojavljajo leta, ko imamo snega nadpovprečno veliko, celo v primerjavi s 30 ali 40 leti prej. Ena zadnjih zim, ki je prinesla zelo veliko snega, je bila zima 2012/2013. Od sredine januarja pa do konca februarja smo imeli več sneženj, celo na nekaterih nižinskih območjih, recimo na Kočevskem, se je snežna odeja odebelila na en meter. A danes so take zime veliko bolj redke, kot so bile pred 50 ali 60 leti.