Zdaj so tudi Američani spoznali, kar so že zdavnaj okusili Britanci in Sovjeti oziroma Rusi: v vojni v Afganistanu ne moreš zmagati. V negostoljubni deželi pod gorovjem Hindukuš cele generacije odraščajo skoraj dobesedno s puško v roki od zibelke do smrti. Združene države Amerike so skušale trdožive upornike, v prvi vrsti skrajno islamske talibane, naklestiti v polnih dveh desetletjih. Ko so ugotovile, da to ne bo šlo, so - podobno kot v Vietnamu ali Iraku - preprosto pobrale šila in kopita in državo prepustile njeni usodi.
Da je usoda Afganistana zdaj v rokah Afganistancev, je nedavno dejal Joe Biden, že četrti ameriški predsednik, odkar so jeseni 2001 padle prve bombe. Toda ta usoda je videti precej črna: talibani so vse od maja, ko se je praktično končal umik ameriških vojakov in njihovih kolegov iz zveze Nato, v silovitem naletu. Podobno je bilo pred 20 leti, bili so že na pragu prestolnice Kabul, ko so jih ustavile tone in tone ameriških bomb in raket. Zdaj so ameriški zračni napadi le redki, in ker je malo verjetno, da bo Biden uslišal prošnje, naj ZDA še nekaj časa ostanejo, je usoda Afganistana predvsem v rokah - talibanov.
To poleg tega, da bo država padla v sistem strogega šeriatskega prava in ničnega spoštovanja človekovih pravic, pomeni problem tudi za Evropo. Pomeni na stotisoče novih beguncev. Afganistanci zapuščajo domovino ves čas, a v zadnjih dveh desetletjih je šlo večinoma za ekonomske migrante, ki so bežali pred revščino, zdaj ljudje bežijo pred vojno in negotovostjo krutih novih gospodarjev ozemlja. Po nekaterih ocenah je samo od začetka spomladanske talibanske ofenzive zbežalo okoli četrt milijona ljudi. Seveda ne v Uzbekistan, Turkmenistan in Tadžikistan, temveč nekaj v Pakistan ali Iran, večina pa se je tako ali drugače prebila v Turčijo. A njihov cilj je Evropa.
Evropska unija že pet let pleše negotovi ples s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom, s katerim je podpisala sporazum, da bo Turčija dobila na milijarde evrov, da le zadrži begunce in migrante na svojem ozemlju. Erdogan ve, da ima v rokah močne karte; kako je to, ko Turčija odpre meje, smo izkusili v letih 2015 in 2016. Ker pa se turška pogajanja o približevanju EU nikakor ne premaknejo z mrtve točke, lahko kmalu pričakujemo, da bo Erdogan znova zagrozil z odpiranjem vrat. Še ena migrantska kriza pa bi verjetno povsem razklala EU, že tako razmajano po odhodu Združenega kraljestva in zaradi večnega nagajanja v prvi vrsti Madžarske in Poljske, najprej glede skupne azilne politike, zdaj zaradi vladavine prava.
Evropa si zadnje vojne v Afganistanu nikdar ni želela, zdaj se zdi, da bo plačala najvišjo ceno. Morda bodo lahko na pokopališče oziroma grobnico imperijev, kot pravijo Afganistanu, kmalu vklesali novo ime. Ime Evropske unije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
