In kaj s takimi ljudmi, je pri nas vprašanje, na katerega odgovora še nismo našli

Trinajst let je 1. novembra minilo, odkar velja v Sloveniji možnost izrekanja dosmrtne ječe za najhujša kazniva dejanja. In danes je bila kazen dosmrtnega zapora prvič izrečena. Za umor treh ljudi na lanski božični dan jo je ptujsko sodišče izreklo danes 36-letnemu Silvu Drevenšku.

"Živeli bomo v strahu, če mu bo dana priložnost, da pride iz zapora," je pred izrekom sodbe apel sodišču namenil Miha Lešnik, brat in sin umorjenih, ki ga je morilec usodnega dne sicer prav tako iskal, a ga ni našel. S tem apelom se je svojec umorjenih pridružil predlogu tožilstva, da se krvnik treh ljudi obsodi na dosmrtno ječo.

Nevarnost, da bi lahko ponovil kazniva dejanja, je poleg same brutalnosti zločina bila eden od razlogov, ki so pripeljali do izreka najvišje možne kazni pri nas. A dosmrtna ječa ne pomeni, da zločinec svobodnega življenja ne bo okusil nikoli več. Po 25 letih ždenja za rešetkami lahko na dosmrtni zapor obsojeni zaprosi za pogojni izpust. Kar je zgolj poltretje leto dlje, kot velja za tiste, obsojene na 30 let zapora.

Mnenja o tem, ali kazen dosmrtnega zapora sploh potrebujemo, so deljena. Na eni strani je treba prisluhniti argumentom tistih, ki trdijo, da tovrstno kaznovanje zaradi nedoločenosti ne izpolnjuje načel zakonitosti in sorazmernosti. Da višanje najvišje kazni za seboj potegne tudi strožje kaznovanje za druga kazniva dejanja. In da je množični norveški morilec Breivik bil obsojen na zgolj 21 let zapora, argumentirajo svoje stališče. Na drugi strani pa je razumeti tudi argumente tistih, ki zagovarjajo, da je treba množičnega morilca le obsoditi na višjo kazen kakor druge zločince. In predvsem ti opozarjajo na še eno plat, ki pa je še kako pomembna, a jo zagovorniki odprave nekoliko manj poudarjajo: da med nami pač obstajajo ljudje, ki so nevarni, ki jih ni mogoče socializirati. In kaj s takimi ljudmi, je pri nas vprašanje, na katerega odgovora še nismo našli. Ko smo najvišjo zaporno kazen višali pred dvema desetletjema z dvajset let na trideset, se je stroka mirila, da ima tri desetletja časa, da izoblikuje sistem za zločince, ki bi bili tudi po odsluženi kazni lahko nevarni družbi. Prihodnje leto bodo prvi izmed na trideset let zapora že lahko zaprosili za pogojni odpust, mi pa še zmeraj nismo našli rešitve, kaj z nevarnimi. Kaj bi se zgodilo, če bi na prostost prišla Metod Trobec in Silvo Plut, prvi obsojen za umor petih žensk na dvajset let zapora, drugi za drugi umor na 30 let ječe? S tem, ko sta v zaporu naredila samomor, sta dejstvo, da bo nekaj treba narediti, prestavila v nedoločno preteklost. Na Norveškem lahko prej omenjenemu Breiviku že zdaj sodišče podaljšuje kazen, dokler meni, da še vedno ogroža družbo.

Ali je trojni morilec iz Gerečje vasi pravi obraz, na katerem se znova lomijo kopja glede smrtne kazni, ne upam soditi. Pri žalujočih, ki se jim je usodne noči življenje obrnilo na glavo, prav gotovo. A kaj, če se nam, bognedaj, kdaj zgodi slovenski Breivik? Kje je meja, da se prestopi rubikon med določljivo in nedoločljivo kaznijo, je zdaj v rokah sodišča, ki bo o danes izrečeni kazni še zagotovo razpravljalo. Mnenje družbe o tem pa na tej točki ne bo nikoli poenoteno.