Vsaka vrsta listavcev in vsaka sorta se drugače pripravlja na zimo, vsem pa je okolje vse manj naklonjeno. Listje v resnici ne odpada zaradi znižanih temperatur, temveč zaradi krajših dni in slabše osvetljenosti. Tej lepoti se v naravi in vrtu pridružujejo včasih koristni in drugič samo lepi plodovi in semena. Zato je vredno doživeti jesen.
V primerjavi z malo spremenljivo zelenino iglavcev, macesni so izjema, imajo listavci v svojih genskih zapisih neprimerno večje možnosti za jesensko barvno razkazovanje. Tudi dvokrpi ginko, katerega sicer ne moremo uvrščati med listavce, svoje listnate krpe jeseni rumeno obarva. Nekaj časa še ostajajo na vejah, potem pa pod drevesi nastane prava zlata preproga. Včasih skupaj z njimi z ženskih rastlin popadajo tudi drobnim slivam podobni rumeni plodovi, ki širijo hudo neprijetno vonjavo, če jih po nesreči pohodimo. Zato pa so semenska jedrca užitna in vzhodnoazijski kuharji radi postrežejo z njimi. Prav zaradi nearomatičnih plodov ženske rastline v nasadu niso priljubljene, a spola do odraslosti ni mogoče prepoznati. Šele z novejšim določanjem spolov z gensko analizo tkiva koreninskih vršičkov je mogoče že pri mladi rastlini ločiti ginkovo spolno pripadnost. To lastnost in tudi siceršnja pozitivna mutacijska odstopanja ohranjamo s cepljenjem. Z Vzhoda prihajajo tudi najznamenitejši med javorji naših vrtov, ki jih zaradi značilne rasti prvotne vrste imenujemo tudi pahljačasti javor. To je v stroki Acer palmatum in ima mnogo sort, katere drevesničarji seveda klonirajo, cepijo. Kdor jih želi videti z jesensko obarvanim listjem, naj se kar sprehodi po vrtnih centrih, katerem od botaničnih vrtov ali arboretumov. So počasnejše rasti in zato sodijo tudi v manjši vrt.
Zanimivo zagoreli
Od naših domačih lesnatih rastlin imajo lepo jesensko barvo trdoleske (Euonymus europea) in brogovite, Viburnum opulus. Obe grmovnici se še dodatno okrasita z barvitimi plodovi, ki za nas sicer niso užitni, zato pa so dobrodošla sestavina na zimskem jedilniku ptičjega sveta. Zaradi stopnjevanja na barvni paleti jeseni (listje je spremenljivo od rumene, oranžne do rdeče rjave) vrtnarji in krajinarji močno cenijo parocijo, ki izvira iz Irana in zato zasluži svoje strokovno ime Parrotia persica. Zraste kot drevesast grm do deset metrov visoko, polegle veje pa se rade same zakoreninijo in zato grebeničenje ni težko. Pri starejših primerkih parocij se drevesna skorja lušči v zaplatah podobno kot pri platanah, kar je dodatna privlačnost v neolistanem stanju.
Med najlepše vzpenjavke z lepo obarvanim jesenskim listjem prištevamo že nekatere rdeče sorte vinske trte, prav zanesljivo pa je barvno zelo zanimiva tudi botanična vrsta, coignetova trta ali Vitis coignetiae. Doma je na Japonskem in po Koreji ter se močno razrašča, njeni sadeži pa naj ne bi bili užitni. Vinika ali divja trta tudi ne premore okusnih jagod, a že pri najbujnejši vrsti, Parthenocisus quinquefolia, so jeseni listi zanimivo zagoreli. Še lepši so kot strešna opeka zloženi trokrpi listi veitcheve vinike, ki je izboljšava vrste Parthenocisus tricuspiudata.
Svilnica in sroboti
Rastlina s slovenskim pogovornim poimenovanjem papagajka je bolj uradno sirska svilnica, kar pa vzlic strokovnemu imenu Asclepias syriaca ni pravično, saj je samonikla ponekod v Kanadi in po ameriškem Skalnem gorovju. Zmotno so namreč najprej mislili, da raste v Mali Aziji. To je trajnica, ki ima skoraj kot kakšna orhideja zapleteno zgrajen majhen meseno rožnat cvet. Mnogo jih je v vsakem socvetju in tako se razvijejo številčni plodovi. Vsak je z nekaj domišljije podoben papigi. Ko plod dozori, se sprostijo semena z dolgimi svilnatimi laski, ki pomagajo v vetru širiti rastlino daleč naokrog. Zaradi teh belih in mehkih kodeljic jo mnogi poznajo kot cigansko perje. Rastlina je trdovratna trajnica, ki je bolj zanimiva kot lepa, a njeno dišeče cvetje prav rade obiskujejo čebele.
Večina velikocvetnih srobotov je zdaj že zdavnaj odcvetela, njihovi listje in plodovi pa niso niti malo privlačni. Nekaj drobnocvetnih posebnežev iz rodu srobotov pa šele zdaj pokaže svoje množično nastavljene cvetove. Prevladuje rumena cvetna barva, kar vrtnarjem pride ravno prav, saj te barve med popenjavimi grmovnicami nekako primanjkuje. Poznavalci zato radi sežejo po zlatem ali tunguškem srobotu (Clematis tangutica) ali po kateri od sorodnih vrst. Omenjeni zlati srobot je doma na severu Kitajske in ima ime po Tunguziji, pokrajini v Sibiriji. Svojemu poreklu primerno je rastlina trdoživa ter zraste do pet metrov visoko. Iz zalistij proti koncu poletja odženejo največkrat posamični cvetovi na 5 do 15 cm dolgih pecljih. Vsak cvet ima po štiri bleščeče rumene cvetne liste, ki se razprejo v do 8 cm velik zvonček. Pri tem pa ni pomembno le cvetje, temveč tudi plodovi, ki lepšajo iztekajočo se vrtnarjevo sezono s svilnatimi resicami soplodij v polni zrelosti. Spet imamo opravka z jadralnim pripomočkom, da veter v naravi laže prenaša semena. Seme tudi manj spretnemu vrtnarju rado vzkali in si lahko pridela lastne sadike. Podobno cvetje in svilnata soplodja imata še vzhodni (Clematis orientalis) ter korejski srobot, Clematis koreana. Za uspešno gojenje vseh srobotov velja, da naj bo v prsti dovolj apna, okolico korenin naj kar obrašča nižje rastlinje ob debeli plasti komposta, mladice pa morajo imeti možnost, da se vzpenjajo soncu naproti.
