Branka Bezjak
Pod geslom To smo mi! je letos štiridnevni festival Jazz&TheCity znova oživil salzburške cerkve, vinske bare, trge, uličice, gledališča, najrazličnejša prizorišča v starem mestnem jedru torej. Spomnil nas je na naš, mariborski Festival Lent, četudi ima znotraj slednjega jazz "le" manjši sklop. A vendar podobno kakor pri nas tudi tam mesto v času festivala zaživi nekoliko drugače. Če sicer v urah, ko se utrujeni turisti že umaknejo v svoje nastanitve, glavne ulice središča Salzburga skorajda samevajo, je bil sedaj utrip povsem drugačen. Manjše skupine, pari, posamezniki so se premikali, obiskovali raznolika prizorišča s prav tako raznoliko mednarodno in domačo zasedbo izvajalcev. Čez sto nastopajočih je bilo letos na 70 prizoriščih. Od največjega odra na Rezidenčnem trgu pri katedrali do denimo vinske kleti pod hotelom in restavracijo Blaue Gans na koncu najbolj znane ulice Getreidegasse. Tam si je bilo treba že nekoliko izboriti prostor, tudi s pomočjo novinarske akreditacije. Če smo se sprva spraševali, zakaj neki jo sploh potrebujemo, ko pa ni vstopnine, nam je prišla prav, ko je bila za vstop v dvorano lokala Szene (Scena) dolga vrsta in smo jo zaradi rdečih kartončkov na vrvici lahko preskočili.
Da ta zvrst glasbe ne pritegne le poznavalcev in siceršnjih poslušalcev, pač pa tudi precej radovednežev, ki jih zanima, ki želijo slišati kaj novega, biti del dogajanja, je bilo opaziti na prizoriščih. Obiskovalci so namreč v premorih med posameznimi skladbami zapuščali nastope ter odšli poslušat kak drug koncert na drugi lokaciji. S podnaslovom Glasba neomejeno je letošnji program ponudil resnično pestro mešanico glasbenih in umetniških zvrsti ter nastopov, od solistov do ansamblov. Saksofon in trobenta, bas na godala in tolkala, od nežnih tonov do divjih ritmov in nazaj – jazz je bolj raznolik in presenetljiv kot morda katera koli druga glasbena zvrst. Od manj zahtevnih do bolj eksperimentalnih izvedb. Tako smo tudi mi doživeli, da je bil v Kolegijski cerkvi v petek zvečer klavirski koncert, ki ga morda niti ne bi umestili v jazz, že naslednji večer pa povsem drugačna zgodba. Prav tako nastop pianista, a pospremljen s cerkvenimi orglami in vse skupaj zelo sodobno, gotovo všečno manjšemu številu poslušalcev. Tako smo se tokrat tudi mi pridružili tistim, ki že po nekaj minutah zapuščajo prizorišča. Zato pa je ta dan (ponovno) navdušila zasedba na odru v Sceni.
Kakorkoli, vse skupaj torej deluje tudi poučno, da se ta zvrst približa še tistim, ki imajo morda zadržke. Ker sicer ne poslušajo te glasbe in menijo, da je ne poznajo dovolj, ter si morda zaradi tega nikoli ne bi kupili vstopnice, se odpravili na kak tak dogodek. Tako pa vendarle potešijo svoje zanimanje. Koncerti so lahko brezplačni, ker ima festival finančno podporo lastnikov podjetij, ki so prisotna v starem mestnem jedru, mesta in dežele Salzburg ter sponzorjev. Podoben značaj in namen je imel včasih tudi Festival Lent, saj vstopnin praktično ni bilo. Imata pa sedaj ta namen pri nas balet in opera pod zvezdami. Da se torej približa te vsebine meščanom, nenazadnje tudi turistom, splošni publiki, ki sicer ni redna obiskovalka gledališča oziroma teh zvrsti umetnosti.
Predhodnica festivala Jazz&TheCity je bila Salzburška jazzovska jesen, ki so jo zasnovali v letu 1996, trajala pa je do leta 2013. Na njej so nastopili jazzovski velikani, med njimi Ray Charles in Lalo Schifrin, ter lokalni jazz glasbeniki. Nato je Jazz & TheCity sprejel štafeto vodilnega festivala, kajti pred tem so koncerti v starem zgodovinskem mestnem okolišu veljali za neke vrste pripravo na Salzburško jazzovsko jesen. Ne le klasična glasba, zaradi najbolj znanega Salzburžana Wolfganga Amadeusa Mozarta ter v novejšem času priznane glasbene akademije Mozarteum, tudi druge zvrsti glasbe in na sploh dogodki so torej lahko magnet za obiskovalce. Zlasti v obdobju leta, ki velja za nizko turistično sezono. Ta svoj vrhunec doseže poleti v času Salzburškega festivala, ko mesto dobesedno preplavijo (klasični) koncerti. V prvi vrsti v dvoranah tega festivala, pa tudi na osrednjih mestnih trgih. Izključno zaradi njih v Salzburg poleti prihaja množica ljudi. V šestih tednih festival tudi dvigne nivo solnograških gostov, pravijo poznavalci. Turistom z nahrbtniki postane mesto predrago, festivalski gostje pa ne prihajajo zaradi ogleda mesta, ampak zaradi vzdušja in dogajanja v njem. Gre jim za to, da ob čudovitem razgledu na strehe mestnega jedra spijejo koktajl v gostišču moderne galerije M32, pojedo kakšno slaščico in spijejo kavo v najstarejši kavarnici Tomaselli.
Spet bi lahko iskali vzporednice z Mariborom in primerjali to s Festivalom Maribor. Morda bi le v posameznih vidikih našli primerjavo. Naš, četudi prav tako izvrsten festival klasične glasbe je seveda daleč od salzburškega. A spet vključujoč, povezovalen z mestom. Tudi poučen.
