Gregor Grosman
Letala tipa DC-6B po vsem svetu slovijo po svoji bogati zgodovini. Model z oznako OE-LDM iz Red Bullove flote je bil izdelan leta 1958 v Douglasu v Santa Monici in prodan državnemu jugoslovanskemu letalskemu prevozniku JAT. Maršal Josip Broz Tito je zase in za svoje goste naročil luksuzen model. Leta 1975 je Tito letalo prodal zambijskemu državnemu voditelju Kennethu Kaundi, ki je DC-6B prav tako uporabljal kot luksuzno potniško letalo, dokler ga ni zapustil na letališču v Lusaki. Tam ga je odkril Chris Schutte, vodja majhnega letalskega podjetja v Windhoeku v Namibiji. Skupaj s še enim DC-6B ga je začel obnavljati, a je bil kmalu prisiljen eno letalo prodati.
Sigi Angerer, glavni pilot pri akrobatski letalski skupini The Flying Bulls (Leteči biki), je marca 2000 v letalski reviji opazil, da nekdo v Afriki prodaja DC-6B in se hitro odločil za nakup. Letalo je bilo celih 43 let v Zambiji, preden je 7. julija 2000 iz namibijske prestolnice Windhoek poletelo proti Salzburgu, v zasebni Red Bullov Hangar 7. Let je s štirimi postanki trajal 28 ur in je potekal brez težav. Leta 2001 so ga začeli obnavljati in po več tisoč urah dela je DC-6B štiri leta kasneje zapustil delavnico v vsem svojem sijaju, s povsem novo notranjostjo in novimi štirimi motorji Pratt & Whitney R 2800 CB-3.
"S tem letalom tako radi letimo, da smo veseli vsakega naročila, ki ga dobimo. In danes ste vi razlog, da smo tukaj. Hvala vam," je na mariborskem letališču začel svoj pozdravni nagovor na krovu letala Douglas DC-6B pilot Frederic Handelmann. Letalo z registrsko oznako OE-LDM, ki ga imajo v svoji floti Leteči biki, ima bogato zgodovino in je pravi dragulj, piše na spletni strani skupine. Kako tudi ne bi bilo, ko pa je bilo tudi vladno letalo predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita. Prvega septembra je pristalo na mariborskem letališču, od koder je s 33 potniki poletelo na panoramski let do Ljubljane in nazaj. Med potniki smo bili tudi mi.
Štiri leta za prenovo
Letalo je bilo izdelano leta 1958 in je v svoji zgodovini letelo na vseh kontinentih sveta. Dietrich Mateschitz, pokojni nekdanji lastnik blagovne znamke Red Bull, se je v nekem trenutku odločil, da za svojo zbirko potrebujejo resnično lepo letalo. Po temeljitem poizvedovanju so naleteli na Titov DC-6B. Originalna zamisel o prenovi starega letala je bila podobna kot pri starodobnih avtomobilih, je povedal Handelmann. Najprej so ga nameravali parkirati v hangarju, ga pregledati, morda namestiti nove sedeže in ga prepleskati ... A zgodilo se je, kar se pogosto zgodi tudi pri obnovi starih avtomobilov - ko odstraniš notranjost in se poglobiš v drobovje, se lahko samo še primeš za glavo.
Podobno izkušnjo so po besedah Handelmanna imeli tudi Red Bullovi tehniki. "Povsem enako je bilo pri tem letalu. Nekaj manj kot štiri leta je okoli 70 ljudi delalo na tem, da je letalo v takšnem stanju, kot ga vidite danes. Zelo ponosni smo na to letalo in počutimo se privilegirani, da ga lahko pilotiramo." Pri restavraciji so se trudili, da so ohranili karseda originalen videz aviona, ki danes večinoma sodeluje pri različnih letalskih mitingih in razstavah.
"Naj vas dim ne skrbi"
Pilot je pred vzletom orisal naš načrtovan polet v smeri Ljubljane. "Leteli bomo panoramsko, si ogledali hribovje. Odvisno od tega, koliko prometa bo v zraku, bomo izvedli nizek prelet prestolnice in si ogledali tudi mesto. Nato se bomo vrnili v Maribor." Načrtoval je 40-minutni polet, nas je pa kapetan opozoril še na nekaj posebnosti 66 let starega letala. "Ko bomo prižgali motorje, boste iz njih videli uhajati veliko dima. To je povsem normalno. Naj vas nič ne skrbi. Dim je posledica tega, da ima motor bate nameščene v krogu, olje kaplja na cilindre in ko vključimo motorje, zgori. Pri tem nastane dim. Če ga ne bi bilo, bi to lahko pomenilo, da nimamo olja, kar bi bilo veliko huje," je približno 30 potnikov miril izkušeni pilot. Na nekaj obrazih se je spremenila mimika, za trenutek je z njih izginil nasmešek, a se je zaradi sproščene razlage pilota že kmalu vrnil. Manjkal je samo še stavek v duhu: "Nikar ne skrbite, še nihče ni ostal zgoraj."
Poleg obljubljenega nizkega letenja je napovedal, da bodo zelo zgodaj izključili opozorilo, da moramo potniki ostati na sedežih in biti privezani. Zato da smo lahko čim prej vstali in se prosto gibali po trupu letala. In res smo že čez nekaj minut skočili vsak od svojega kvadratnega okna (mimogrede, sodobna letala imajo okrogla okna) proti pilotski kabini. Za razliko od sodobnih potniških letal, kjer je potnikom vstop v pilotsko kabino prepovedan - vanjo sme vstopiti le letalsko osebje -, so bila vrata DC-6B na široko odprta. V kljunu letala so drug ob drugem sedeli: pilot, letalski inženir in kopilot. Četrti član posadke, še en inženir, je bil zgolj v pripravljenosti. Za vsak primer.
Udoben kavč v repu letala
Kmalu smo ugotovili, da je letenje s starodobnikom drugačno. Na to nas je želel pravočasno pripraviti tudi Handelmann. "Če ima kdo težave s slabostjo, naj nas na to čim prej opozori. Ne čakajte, da bo bolje. Ne bo." A tablete proti slabosti menda delajo čudeže. K sreči jih je potreboval le en potnik.
Potniška kabina, katere postavitev je skozi prenovo ostala skoraj nespremenjena, je vsa v mahagoniju. Tudi stranišče je prostorno in unikatno, ima celo okno. Usnjeni sedeži so široki, mogoče jih je obračati, na sredi trupa in v repu sta dva velika kavča. Eden je v obliki črke U, na njem je prostora za okoli devet potnikov, na drugem jih lahko sedi pet in stoji nasproti točilnega pulta. Kabina je svetla, na straneh so mehke preobleke, strop dovolj visok, da smo lahko pokončno hodili.
Petnajst oken na vsaki strani je precej večjih, kot smo vajeni pri sodobnih reaktivnih letalih. Tudi posadka ima na voljo veliko steklenih površin. Težko pa je verjeti, kako dobro se znajdejo med številnimi gumbi, stikali in prikazovalniki. V kokpitu smo opazili fotografijo maršala Tita in Jovanke Broz, posneto 11. julija 1971 v Halifaxu. Na njej mahata v slovo uradnikom v Kanadi, kjer sta preživela nekaj dni. Iz Nove Škotske sta takrat poletela do Londona, nato naprej v Beograd.
Po Flugtagu v Mariboru na Airpower
Tako hitro, kot smo lahko po vzletu zapustili sedeže, smo se morali tudi vrniti nanje, ko je pilot pred pristankom na Letališču Edvarda Rusjana Maribor aktiviral znak "Privežite se". Pristanek je bil nežen, rohnenje motorjev je potihnilo, kakor hitro smo se ustavili na parkirnem mestu. Stevardese so morale le še počakati, da letališko osebje pripelje stopnice, preden so odprle vrata letala.
Potniki smo nasmejanih obrazov zapuščali starodobnik, s katerim po prenovi smejo leteti le izbranci. Letalo je bilo nekaj dni pozneje spet v akciji. Minuli konec tedna je na vojaškem letališču v Spielbergu potekal letalski miting AirPower, ki ga sicer organizira avstrijska vojska, Red Bull pa tja pripelje vso svojo letalsko floto.
