K kot kultura

Še dobro, da imamo dan kulture in kulturni praznik. V decembru je to ta veseli dan kulture, kakor ga ministrstvo za kulturo rado imenuje. Sedaj, februarja, pa gre za resnobni kulturni praznik, ki očitno ni tako vesel. To je pomembno. Razlika namreč. Dan kulture ni enak kulturnemu prazniku. Slednji je dela prost dan, je praznik in morda zato ne tako vesel. Oba dneva zaznamujeta življenje Franceta Prešerna: ta veseli dan pesnikovo rojstvo, dan kulture pa njegovo smrt. Alfa in omega. Kaj je vmes? Pravzaprav celotna abeceda.
Beseda kultura pomeni nekaj gojiti (lat. cultura oz. colere), v slovenskem jeziku je bila beseda agrokultura zamenjana z besedo kmetijstvo. Agrarna kultura očitno ne more biti nekaj, kar spada v kulturni besednjak. A kljub temu gre pri kulturi za produkte, ki pri določenem delovanju nastajajo. Družba, posameznik, različne skupine nekaj proizvedejo, vzgojijo in pridelajo, potem pa to delijo na različne načine z drugimi bitji v občestvu. Če pogledamo malo širše, gre za gojitev nečesa, čeprav to ni krompir, repa, koruza, fižol ali pesa. Kar je pomembno in skupno, je začetek gojenja. Kal, kalček, zrno, seme, skratka nekaj majhnega, iz česar zraste (ob določeni skrbi) nekaj velikega, dragocenega in pomembnega. Zapomnimo si to.
Če potrebujemo pri gojenju v agrokulturi zrno ali seme, da dobimo pridelek, potrebujemo za to drugo kulturo, tisto družbeno, civilizacijsko, nekaj drugega. Ni dovolj zrno, ki ga zalivamo. A vendar je, v metaforičnem smislu, prav zrno tisto, kar potrebujemo. Zrno soli.
Imenujmo to zrno ideja. Znani antropologi, med katerimi so bili Claude Lévi-Strauss, Bronislaw Malinowski, Margaret Mead, George Murdock in Ruth Benedict, so si bili edini, da samo natančno sociološko opazovanje, beleženje, mapiranje in raziskovanje ni dovolj, da bi razumeli mehanizme, nevidne konstrukcije, ki nam lahko razkrijejo človeka kot družbeno bitje. K temu raziskovanju je treba dodati še nekaj – nekaj bistveno bolj analitičnega: ontologijo. Torej dojemanje stvarnosti v biti, razumevanje vzrokov in načel določene bitnosti na sebi, razumevanje najsplošnejših struktur sveta, pojmov in kategorij za metodološka načela vseh znanosti. Ne pa umetnosti. Umetnost je onkraj tega. Zapomnimo si tudi to. Umetnost potrebuje zrno.
Za razumevanje tega zrna potrebujemo drugačno orodje. Potrebujemo nekaj, kar je onkraj antropoloških in ontoloških načel, meja in obzorja. To je spoznanje. Spoznanje so Grki imenovali episteme. Ne logos, torej ne beseda, temveč spoznanje, iz katerega se razvije ideja. In samo iz ideje se lahko razvije umetnost – iz nje pa kultura, na katero mislimo v februarju in decembru. Besedičenje je torej premalo.
Avdio (glasbena) ter avdiovizualna (filmska) kultura in umetnost sta v zadnjih nekaj letih postali tako vzpenjajoči se panogi, da sta prerasli v industrijo. To ima izredno pomemben ekonomski učinek, saj številna delovna mesta ponujajo nove možnosti za razvoj teh dveh panog. Ob padcu bralne kulture, ki ni samo slovenska posebnost, se je celotnemu svetu besede kar nekaj časa slabo pisalo. Nič kaj boljše se sedaj ne godi uprizoritvenim umetnostim, saj ni prav preprosto napraskati skupaj dovolj občinstva, ki bi ga še zanimalo zapustiti svoj dom in se nekam odpraviti. Če je po eni strani na delu ekonomski učinek, pa je po drugi strani finančni učinek umetnosti zelo šibek. Kakorkoli obrnemo – umetnost vedno potrebuje Drugega. Potrebuje opazovalca, poslušalca, bralca, gledalca. Pri tem nastajajo težave.
Ta Drugi se v današnji družbi obnaša vedno bolj brezbrižno. Je poln lastnih frustracij in preganjavic, obložen z najrazličnejšimi stroji in psevdokulturo, je osamljen in potopljen v nakupovalne navade. Vse, kar ga obdaja, ga poneumlja in iz njega dela zgolj potrošnika – in res dober potrošnik je samo res butast potrošnik, jasno. Toda potrošnik je v razmerju do kulture in umetnosti tudi njen naročnik in neposredni uporabnik, konzument. In ker umetnost potrebuje tega Drugega za svojo realizacijo, se mu pač prilagaja. Naročnik, potrošnik, uporabnik želi takšno umetnost, ki jo bo dojel, saj jo bo edino v tem primeru naročil, uporabljal in bil pripravljen zanjo plačati. In ker je neumnost sama sebi vedno imanentna, saj je del sveta, svet pa je vedno in samo vsebina naše zavesti o njem, sta se umetnost in kultura pač podali na pot splošnosti, povprečnosti, populizma in prilagodljive bebavosti. Ampak se dobro prodajata. Intelektualna umetnost in kultura sta postali fosila, dinozavra iz obdobja jure.
Umetnost in kultura sta tudi v transfernem odnosu z družbo – na eni strani imamo ustvarjalce, umetnike, kulturnike, na drugi pa odjemalce, poslušalce, opazovalce in uporabnike. Ta soodnos je nujen za delovanje inkulturiranega posameznika, torej tistega, ki je del kulturnega vzorca časa in prostora, v katerem živi. Pri vsem tem gre, če smo bolj natančni, za simbolno obliko simbioze, za antropološko sekvenco v velikem konceptu teorije kulture in imaginarnega občutja zadovoljitve, osrečevanja, izpolnjevanja želja, interesov in strasti. Stične točke kulture in umetnosti, ki proizvajajo vidne in nevidne niti sociokulturne realnosti, se nenehno prekrivajo in dopolnjujejo z različnimi modeli "sodobnih" in drugačnih novodobnih oblik, v katerih se pač zrcalijo trendi in trenutni navdihi, s katerimi se napajajo tako mediji kakor tudi vsi, ki sedijo na tej gugalnici želja. In nič drugega. Tudi to si je treba zapomniti.